Novica je udarila kot strela z jasnega in verjetno marsikomu narisala nasmeh na obraz. V poročilu Global Retirement Report 2025, ki ga je objavila organizacija Global Citizen Solutions, se je Slovenija znašla na zavidljivem sedmem mestu lestvice najboljših držav za upokojitev na svetu. Prehiteli smo Malto, Latvijo in Čile ter se znašli v družbi Portugalske, Španije in Avstrije. Analiza, ki temelji na dvajsetih kazalnikih, od varnosti, kakovosti življenja do davčne optimizacije, nas je postavila na zemljevid kot eno najbolj zaželenih držav za upokojence.
A slika, ki jo rišejo mednarodne raziskave, je pogosto naslikana s širokim čopičem povprečja. Ali ta bleščeča podoba zdrži srečanje z realnostjo? Ali slovenski upokojenci res živijo tako dobro? Zgrabili smo priložnost in se prejšnjo sredo, na mednarodni dan starejših, z istim vprašanjem odpravili tja, kjer utripa srce aktivne starosti – na Festival za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu. Ob živahnem vrvežu med stojnicami, na katerih so ponujali starejšim vse mogoče, od različnih zdravstvenih pripomočkov do zdraviliških programov, na odrih pa so se predstavljale različne pevske in plesne skupine, smo srečali gospo, ki je slika in prilika neumorne energije – Marijo Radkovič, podpredsednico Društva upokojencev Domžale.
Ogromno dejavnosti
Ko začne pripovedovati o njihovem društvu, ki šteje kar 750 članov, postane jasno, da aktivnostim ni videti konca. »Glejte, tukaj imamo zelo veliko dejavnosti, to je samo delček,« pravi in pokaže na zloženko. »Imamo veliko športa, od plesa, bovlinga, hoje, šaha … Naši šahisti so izjemno močni na ravni Slovenije,« ponosno pove. A ne gre le za razgibavanje telesa. Njihovo poslanstvo je širše: pomagati članom, da gredo v korak s časom. Organizirajo tečaje digitalizacije, učenje angleščine in celo predavanja o umetni inteligenci. »Našim članom pomagamo, da gredo s časom ali pa sistemom oziroma načinom življenja naprej. To je pomembno, da smo vpeti v vse te stvari, kajti danes do zdravnika ali česar koli ne moreš, če ne obvladaš digitalizacije,« pojasni življenjsko nujnost teh znanj.
V pogovoru izžareva empatijo in zavedanje, da je ključno, da se ljudje sami odločijo za korak iz osame. »Človek pride k nam takrat, ko se sam odloči in si reče: 'Zdaj pa moram nekaj narediti zase, da ne utonem, da ne obsedim doma.' Ko se enkrat zapreš med štiri stene, vam povem, da se je zelo težko potem potegniti ven.«
Pa vendar, kljub vsemu trudu in entuziazmu tudi ona vidi razpoke v sistemu. »Najbolj pogrešamo prostore, v kateri bi se lahko več družili,« pove z grenkobo. Njihovi lastniški prostori so premajhni, za večje dogodke pa so odvisni od knjižnice, ki ima svoje urnike. Veliko razočaranje je tudi Center dnevnih aktivnosti v Domžalah, za katerega so se bojevali, a je po njenih besedah »zašel v čisto napačne vode«. »Nimajo posluha,« pravi odločno. »Oni imajo projekt, da so naredili kljukico, to je pa to.«
Dovrezni meč
Ko jo končno soočimo z osrednjim vprašanjem – ali je torej lepo biti upokojenec v Sloveniji? – se njen obraz zresni. »To je dvorezni meč,« odgovori premišljeno. »Prvič, če si zdrav. Drugič, prav hudo lepo ni. Mene zelo žalosti predvsem to: če obnemoreš, so domovi tako dragi, da jih morajo doplačevati svojci. Verjemite mi, tudi če te imajo še tako radi, je to breme, ko kakšnih deset let plačujejo zate.« Njen odgovor je jasen: lepo je, če si sam narediš lepo, če si zdrav in če najdeš pot iz osamljenosti. A usoda tistih, ki jim zdravje peša in nimajo finančnega zaledja, jo globoko skrbi.
Zgodba gospe Marije je odprla vrata v kompleksnost, ki je mednarodne lestvice ne morejo zajeti. Da bi razumeli globlje, smo se odpravili na Univerzo v Ljubljani, kjer sta Kompetenčni center za socialne inovacije za aktivno in zdravo staranje ter Center vseživljenjskega učenja organizirala mednarodno konferenco z naslovom Vključujoča dolgoživa družba: priložnosti za prihodnost. Dogodek je bil zasnovan kot prostor dialoga, izmenjave izkušenj in povezovanja znanosti s prakso, s čimer univerza uresničuje svoje tretje poslanstvo – znanost za ljudi in družbo. Cilj je bil, kot so poudarili organizatorji, »spodbuditi razmišljanje in razširiti okvire o tem, kaj sploh pomeni vključujoča dolgoživa družba«.
Slika povprečja o življenju starejših, ki jo kažejo raziskave, je varljiva, pogosto se pozablja na najrevnejše. »Vemo, da so najbolj izpostavljene vdove, da so najbolj izpostavljeni tisti z najnižjimi dohodki, s katerimi se zares težko prebijejo čez mesec,« je dejala prof. dr. Vesna Leskošek, prav tisti dan upokojena profesorica ljubljanske fakultete za socialno delo. Na dogodku je predstavila raziskave projekta o življenju revnih starejših. Njene besede odmevajo z vso surovostjo realnosti: »To je zares mizerno življenje, ko vidiš, da se ljudje zreducirajo na bivanje na nekaj kvadratih, da sploh lahko preživijo, čeprav imajo veliko stanovanje.« Opisala je prizore, ki si jih težko predstavljamo – razpadajoče hiše, drevesa, ki rastejo v predsobah, in starejše, ki se pozimi ogrevajo le uro ali dve na dan, da prihranijo pri stroških.
Stopnje tveganja
Podatki to kruto sliko le še potrjujejo. »Najrevnejši so iz najstarejših kohort, to so ljudje nad 70. in 75. letom starosti, med temi so zares najrevnejše starejše ženske,« je poudarila dr. Vesna Leskošek. V starostni skupini nad 75 let so ženske kar dvakrat revnejše od moških. Stopnja tveganja revščine pri moških v tej skupini je okoli 13,6 odstotka, pri ženskah pa kar okoli 18 odstotkov. Tudi razlike v pokojninah so očitne: ženske s pokojninami pod pragom tveganja revščine prejemajo tudi do sto evrov manj kot moški.
Raziskovalci so opozorili tudi na spregledane, a izjemno ranljive skupine. Ena takih so »starejši moški, ki ostanejo sami po dolgotrajnem partnerstvu in se v sistemu nikakor ne znajdejo«. Ne znajo si strukturirati dneva, ne znajo kuhati in, kar je najhuje, ne znajo ravnati z institucijami, saj so vse to prej urejale njihove žene. Ostanejo sami, z nizkimi dohodki in popolnoma izgubljeni v sistemu.
Težava ni v tem, da se družba ne bi zavedala demografskih sprememb. Slovenija je na tem področju naredila pomemben miselni preskok, je poudaril Aleš Kenda iz ministrstva za solidarno prihodnost. Medtem ko je prva strategija iz leta 1997 govorila le o »varstvu starejših«, je najnovejša, strategija dolgožive družbe iz leta 2017, že sodoben dokument, ki temelji na vseživljenjskem vidiku in obravnava »družbo vseh starosti«. A kot se pogosto zgodi, med papirjem in realnostjo zija prepad. Akcijski načrti za izvajanje strategije so obtičali v predalih, najprej zaradi epidemije, zdaj pa zaradi osredotočenosti na zakon o dolgotrajni oskrbi. Strokovnjaki svarijo, da so programi in storitve pogosto oblikovani za »univerzalnega starega človeka«. Pozablja se na izjemno raznolikost populacije.
Tudi tehnologija, ki naj bi lajšala življenje, je dvorezni meč. Za tiste, ki so vešči uporabe, je blagoslov. A za revne, digitalno izključene starejše postaja breme in vir novih odvisnosti. Ko ti zdravnik reče: »Ali nimate hčerke ali pa sina, ki bo to naredil namesto vas?«, sistem ljudi namenoma dela odvisne od nekoga drugega.
Dolgoživa družba
Dejstvo, da se prebivalstvo stara in da živimo v dolgoživi družbi, ima niz posledic, ki so ključne za oblikovanje strategije razvoja v prihodnjih desetih letih. Pri tem dolgoživosti ne smemo razumeti samo kot problem, temveč tudi kot izziv in priložnost. V dolgoživi družbi se morajo z novo družbeno pogodbo ali sporazumom medsebojno reševati težave, ki zadevajo vse generacije. V dolgoživi družbi naj bi ljudje kar najbolje izkoristili svoje potenciale v vseh obdobjih svojega življenja.
Že najmanj sto let se v Sloveniji zmanjšuje število rojstev, naravni prirast pa je negativen že vse od leta 1993. Ob takih gibanjih se bo delež prebivalcev, starih več kot 65 let, do leta 2050 podvojil, delež zelo starih ljudi, takih, ki imajo več kot 80 let, se bo potrojil, sočasno pa se bosta zmanjševali števili mladih in delovno sposobnega prebivalstva. Povprečna starost Slovencev je danes že 40,7 leta. Živimo čedalje dlje in smo vse dlje aktivni, pa ne le delovno.
Kaj torej ostane od bleščeče uvrstitve na sedmo mesto? Morda spoznanje, da povprečje ne pove ničesar o usodi posameznika. Slovenija je lahko čudovita dežela za upokojitev, če si zdrav, aktiven in finančno preskrbljen. Za tisoče drugih pa je jesen življenja polna tesnobe, osamljenosti in tihega boja za preživetje, skritega za štirimi stenami. Vprašanje ni več, ali postajamo dolgoživa družba, vprašanje je, ali bomo postali tudi vključujoča. Ta odgovor pa ni odvisen od mednarodnih lestvic, temveč od konkretnih, sočutnih in sistemskih ukrepov, ki jih moramo sprejeti zdaj.
