Kako smo razmišljali leta 1968, kaj smo si želeli v osamosvojitvenem letu 1991 in kako na svet gledamo danes.
1968
Ko so družboslovci pod okriljem Centra za raziskovanje javnega mnenja pri takratni visoki šoli za sociologijo, politične vede in novinarstvo leta 1968 prvič preverjali slovensko javno mnenje, je na teren odšlo sto posebej izšolanih anketarjev, ki so o pomembnih družbenih temah povprašali 2475 ljudi. Ti so si takrat poleg sreče, zdravja in miru najbolj množično želeli tudi boljših življenjskih razmer, največ nezadovoljstva so jim zbujali šefi oziroma vodilni ljudje, ki za svoje delo niso imeli ustreznih kvalifikacij, skoraj polovica jih je bila prepričanih, da je položaj po zdravstveni reformi še slabši, kot je bil pred njo. Da ni dovolj denarja za naložbe, so v največjem deležu pripisovali temu, da si vodilni odmerjajo previsoke plače, razmere v zdravstvu pa bi po njihovem mnenju lahko rešili preprosto – s pametnejšim gospodarjenjem z denarjem.
Med ljudmi je imel takrat največji ugled Stane Kavčič, med poklici so bili najbolj cenjeni zdravniki, univerzitetni profesorji in inženirji. Z navdušenjem so ljudje takrat sprejeli, da je RTV Slovenija uvedla televizijski dnevnik, skoraj tretjina vprašanih je redno brala Nedeljski dnevnik. In še: več kot polovica jih je bilo prepričanih, da je bila tedanja mladina slabša od prejšnje generacije. Na volitve so hodili iz »državljanske dolžnosti«, zadržano kritično so se izrekali do delovanja Zveze komunistov, razdvajali so jih dohodki in življenjski standard.
1991
V prelomnem letu 1991 so anketiranci zelo veliko ali precej časa namenili spremljanju političnih novic po televiziji, demokracijo so najpogosteje razumeli kot svobodo misli, govora, združevanja in veroizpovedi, levico jih je največ povezovalo z napredno miselnostjo, desnico s konservativizmom. Tri četrtine jih je ugotavljalo, da so se gospodarske razmere v državi v zadnjem letu poslabšale, največ jih je bilo prepričanih, da se je korupcija v politiki in gospodarstvu povečala, stvari v Sloveniji so se zanje spreminjale prepočasi. Velika večina je žensko še vedno postavljala v vlogo skrbnice za dom in družino. Po njihovem mnenju država ne naredi dovolj, da bi ljudi obvarovala pred ekonomskimi težavami, in – zanimivo – skoraj dve tretjini anketiranih je menilo, da je treba varovati okolje, četudi bi to pomenilo izgubo nekaterih delovnih mest. Največ ljudi je zaupalo Milanu Kučanu, visoko na lestvici vrednot so bili samostojnost, slovenstvo, red in disciplina.
2024
In kakšne so bile razmere 57 let po prvem merjenju utripa slovenske družbe? Raziskovalci anket niso več opravljali na terenu, kar 90 odstotkov sodelujočih je na vprašanja odgovarjalo po spletu. Po letu 2020 so Slovenci z življenjem zadovoljni za dobro sedmico (najvišja vrednost je deset). Še vedno najmanj zaupajo političnim strankam, med najbolj in čedalje bolj nezaželenimi sosedi ostajajo Romi, skoraj polovica vprašanih za sosede tudi ne bi imela beguncev.
Čeprav se ljudje vse bolj zavedajo podnebnih sprememb, jih je več kot tretjina zelo ali precej nepripravljena plačevati bistveno višje cene ali davke s ciljem varovanja okolja. Zaradi tega se jih tretjina tudi ne bi odpovedala trenutnemu življenjskemu standardu. Zaskrbljeni so, da bi konflikt na Bližnjem vzhodu prerasel v vojno širših razsežnosti.
Možnosti vpliva na politični sistem v Sloveniji ne vidijo ali pa je ta zelo majhen. Več kot polovica jih nikoli ni bila v sindikatu. Skoraj vsi uporabljajo internet, v tehnologiji jih večina vidi več prednosti kot škode, slaba polovica pa jih v strojih, računalnikih in umetni inteligenci zaznava grožnjo, ki bo ljudem v prihodnjem desetletju prevzela delo. Desetina vprašanih politike vsak dan spremlja na družbenih omrežjih, čeravno jih tretjina nič ali zelo malo zaupa informacijam, ki jih prejemajo na teh omrežjih. Še vedno pa visoko na lestvici vrednot postavljajo družino in še vedno so prepričani, da se trud na koncu splača.
