Smo Slovenci narod optimistov ali pesimistov? Koga ne želimo za soseda, katere teme nas razdvajajo in katere vrednote združujejo? Kateremu politiku najbolj zaupamo? S takšnimi in podobnimi vprašanji se že od leta 1968 ukvarja ena najbolj kultnih slovenskih raziskav Slovensko javno mnenje, ki je preživela vse politične sisteme in režime – čeravno so si v začetnem obdobju sedemdesetih let in obračuna z liberalizmom včasih nekateri želeli, da bi ostala v predalu. V njej so se namreč znašla tudi vprašanja, ki politikom niso bila pogodu – ali pa se ti niso znašli dovolj visoko na lestvici ugleda.
Kakor koli, razmere raziskavi nikoli niso do kraja pristrigle peruti. Od vsega začetka jo pripravlja in izvaja Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na ljubljanski fakulteti za družbene vede, dolga leta je bil njegov prepoznavni obraz ugledni profesor dr. Niko Toš, danes pa jo vodi sociolog in profesor na tej fakulteti dr. Mitja Hafner Fink. Kmalu po tistem, ko so na centru objavili izsledke lanske raziskave javnega mnenja, nam je razkril, kaj o žgočih družbenih temah menijo Slovenci in kakšne so njihove vrednote. Tudi o tem, kaj si Slovenci mislimo o oboroževanju.
Na prvem mestu družina
Slovenci od vsega začetka na prvo mesto vrednot postavljamo družino. »Ta je brez primere in vedno prva,« razloži sogovornik. »Blizu so nam teme, ki presegajo individualnost. Zelo cenimo solidarnost, enakost, varnost, pomoč drugim, odprtost, toleranco, skrb za okolje. Pri vrednotah, ki so temeljne za obstoj družbe, smo poenoteni. Zelo enotno smo kritični in nezaupljivi do politike, na drugi strani najbolj zaupamo gasilcem. Hkrati smo zelo tradicionalni, pomembni so nam tradicija in običaji, težko se odločamo za spremembe. Pomembna se nam zdi varnost, skromnost postavljamo pred uspeh. Med vrednotami ni takšnih, ki bi nas zares razdvajale,« potrdi. Prav ste uganili, niti splav, niti odnos do istospolnih partnerstev in zvez, niti evtanazija pri nas niso pod vprašajem. »Podpora splavu je zelo visoka, zelo nasprotujemo smrtni kazni, več kot 60 odstotkov vprašanih je za evtanazijo, podpora istospolnim porokam je visoka in še narašča. Vtis polarizacije se morda ustvarja samo zato, ker so nasprotniki glasnejši od podpornikov,« razmišlja. Kaj nas potem v resnici deli? »Slovencev ne bi zares razdvajalo nič, če jih ne bi razdvajala politika,« ugotavlja profesor. Koliko pa politika zanima ljudi? »Pravijo, da jih kar zanima. Mogoče o njej kaj preberejo, vseeno pa jih težko premakneš, da bodo šli na volitve, kaj šele, da bi se z njo aktivno ukvarjali.«
Razloži, da se vrednote, če sploh, spreminjajo izjemno počasi, hitreje se lahko zamajajo stališča do neke žgoče teme. Zamaje jih lahko en sam dogodek. Denimo migrantska kriza ali žica na meji, odnos do priseljencev, migrantov in Romov. V zadnjih petdesetih letih se je spreminjal tudi odnos do dohodkovne (ne)enakosti. »V prejšnjem sistemu je veljalo, da morajo biti vsi enaki, razlike v dohodkih pa čim manjše. Nato je na prehodu sistema po letu 1989 delež tistih, ki so menili, da mora biti dohodkovna enakost čim večja, upadel. Ideologija kapitalizma, da mora vsak dobiti toliko, kolikor prispeva, in da morajo sposobnejši dobiti več, se je izrazila tudi v javnem mnenju. A takoj ko so se začele te razlike opazno povečevati, so kar naenkrat ljudje znova začeli verjeti v egalitarizem, razlike so jih začele motiti in jih motijo še danes,« spremembe razloži na primeru dohodkov.
Zakaj sploh meriti javno mnenje?
»Zato, ker nam samo strogi številčni kazalniki o plačah, bruto družbenem proizvodu in podobno ne povedo dovolj, kako se v neki državi živi, kakšen je njen razvoj in kaj ljudje potrebujejo. Veliko več o okoliščinah izvemo, če ljudi vprašamo o tem, kako so zadovoljni s kakovostjo življenja, kako optimistični so glede prihodnosti, kaj jih skrbi,« odgovarja in pritrjuje, da se med izsledki njihovih raziskav skriva kopica namigov politikom, v katero smer peljati javne politike. Eden takšnih podatkov, ki ga politika žal zanemarja, so odgovori, koga si Slovenci ne bi želeli za svojega soseda. Od nekdaj, v zadnjem času pa še posebej, so na prvem mestu Romi. To bi moral biti politikom jasen signal, da navedeno področje zahteva več pozornosti in ustreznih intervencij, preden problem izbije sodu dno. Sogovornik poudarja, da podatke raziskav Slovensko javno mnenje zelo veliko uporabljajo v akademskem svetu. Izsledke raziskav pa med drugim redno pošiljajo Uradu za makroekonomske analize in razvoj, čigar analize so podlaga za oblikovanje javnih politik. »Politika je za to, da dela v korist ljudi, zato potrebuje tudi podatek o tem, ali so ljudje zadovoljni,« prikima sogovornik.
Pa smo Slovenci zadovoljni? Ko gre za odgovore na vprašanje, kakšen razvoj pričakujemo v naslednjih letih, smo bili doslej precej previdni in skromni. »Morda je to nekoliko povezano tudi z našo nizko samopodobo,« ugiba sogovornik, prepričan, da Slovenci sicer nismo pesimisti, da imamo načrte in želje za prihodnost. Upravičeno pa imajo s tem vprašanjem težave mladi, ki težko pridejo do stanovanja, redne službe, dostojnega dohodka, bega jih celo to, ali bo sploh še mir na svetu.
Sreča je zelo oseben pojem
Zanimiv je podatek o sreči, delež srečnih se od leta 1968 vztrajno povečuje, kar si je včasih težko razložiti. Sogovornik ima razlago. »Sreča je zelo oseben, intimen in situacijski pojem. Ne povezujemo je toliko s širšim dogajanjem v družbi, ampak z osebnim stanjem, prijatelji, družino … Nekdo je lahko srečen, ker je zmagala reprezentanca, za katero navija, nekdo je lahko ozdravel, nekomu se je rodil otrok ali vnuk. Razloge za srečo najdemo hitro, za zadovoljstvo z življenjem na splošno pa nekoliko težje. Ko se sprašujemo o razvitosti, je zato veliko boljši kazalnik odgovor na vprašanje o zadovoljstvu z življenjem,« pripomni.
Mitja Hafner Fink prikima, da javno mnenje zanima tudi politike. Morda jih je v preteklosti zanimalo celo bolj, saj je bila raziskava nekdaj edina, ki je merila priljubljenost politikov, zato so jo vsako leto nestrpno čakali, da so videli, kako visoko po lestvici so segli. Danes je takšnih in podobnih anket malo morje, skoraj dnevno Slovencem nekdo izmeri politični utrip, jih pa zato danes, vsaj nekatere, bolj zanima druga vsebina. Trenutno denimo, kakšno je javno mnenje glede oboroževanja Slovenije in povečevanja izdatkov za obrambo. Če je soditi po raziskavi javnega mnenja iz leta 2023, je popolnoma mogoče, da vprašanji na nesrečnih referendumih, ki ju je politika precej neslavno preprečila, ne bi bili potrjeni. »Slovenci smo bolj za mir kot za oboroževanje,« prikima sociolog. Če bi referendum razpisali, bi bilo vprašanje članstva v Natu verjetno na meji, medtem ko podpora Evropski uniji ni ogrožena.
Vzorec raziskave mora odražati sliko Slovenije
Če želijo raziskovalci v raziskavi čim bolj zajeti resnični utrip v družbi, se po odgovore seveda ne morejo odpraviti samo v eno mesto ali bog ne daj stranko. »Vsak od polnoletnih prebivalcev Slovenije ima vsako leto enako verjetnost, da bo izbran v vzorec za anketiranje. Poskrbimo pa, da vzorec čim bolj odraža sliko Slovenije, to pomeni, da mora biti v njem določen delež prebivalcev mest in podeželja, realni sliki mora ustrezati izobrazbena sestava, spolna uravnoteženost vzorca. Na koncu je pomembno tudi to, kako so vprašanja postavljena, da ne napeljujejo na določen odgovor, da niso dvoumna … Preden pridejo vprašanja med ljudi, so zato večkrat testirana, preverjena,« razloži sociolog.
V Slovenskem javnem mnenju je samo med letoma 1968 in 1990 sodelovalo več kot 40.000 anketirancev. Tudi do 150 anketarjev jih še do nedavnega vsako leto obiskovalo na terenu, pandemija koronavirusa pa je anketo z najdaljšim terenskim stažem osebnega anketiranja preselila na splet. »Odtlej smo samo še eno raziskavo javnega mnenja opravili kombinirano – z možnostjo odgovarjanja po spletu ali osebno. Vedno se je prisegalo, da je osebno anketiranje najboljše, a časi se spreminjajo in celo evropska družboslovna raziskava, rolls-royce med takšnimi raziskavami, prehaja na splet. Tako splet kot osebno anketiranje imata svoje prednosti in svoje slabosti,« je prepričan sogovornik. Dejstvo pa je, da je pripravljenost na sodelovanje v anketi s prehodom na splet krepko upadla. Zelo verjetno tudi zaradi duha časa, v katerem smo dnevno bombardirani z najrazličnejšimi ponudbami in vprašanji – zagotovo neprimerljivo bolj kot ljudje leta 1968, ko je bil anketar Slovenskega javnega mnenja morda edini v vsem letu, ki je prebivalce spraševal po takšnem ali drugačnem mnenju.
