Slovenija se sooča z eno največjih kriz v socialnem varstvu. Domovi za starejše zapirajo oddelke, postelje ostajajo prazne – ne zaradi pomanjkanja stanovalcev, temveč zaradi pomanjkanja kadra, ki bi zanje skrbel. V tem turobnem vzdušju pa Dom dr. Janka Benedika v Radovljici deluje kot nekakšna oaza stabilnosti. Direktor Alen Gril, po izobrazbi diplomirani ekonomist in magister menedžmenta, ki dom vodi že drugi mandat, ima jasen pogled na situacijo: kadri so strateška tema, rešitev pa se ne skriva le v plačah, temveč predvsem v odnosih, vodenju in spoštovanju dostojanstva zaposlenih.
Medtem ko beremo o zapiranju oddelkov po slovenskih domovih, pri vas teh težav nimate. Kaj delate drugače?
»Pri nas je situacija takšna, da se zelo zavedamo trga dela. Kot javni zavod smo omejeni z zakonodajo, a ključna poteza je vedno na menedžmentu, na direktorju in vodjih oddelkov. Prva in najpomembnejša stvar je zagotavljanje pozitivne delovne klime. To ne pomeni le lepih besed, ampak ustvarjanje okolja, od koder ljudje ne odhajajo, ker bi se med seboj kregali ali ker bi bil delodajalec do njih neugoden. Ljudje morajo radi priti v službo. Če je človek pozitivno naravnan, bo tudi dobro delal, kar je pri našem delu z ranljivo populacijo starejših ključnega pomena.
Seveda mora biti zagotovljeno strokovno in kakovostno izvajanje storitev, a hkrati mora biti okolje sproščeno in neformalno. Danes plača ni več nujno prvo vodilo, saj je v javnem sektorju povsod enaka zaradi zakona o javnih uslužbencih. Zato je toliko bolj pomembno, kako so ljudje vodeni in kako se v kolektivu počutijo.«
Kako konkretno prisluhnete zaposlenim?
»Imamo kazalnike, po katerih se meri uspeh. Eden takšnih je prilagajanje delovnega časa. Ko ljudje želijo spremembo delovnega razporeda zaradi osebnih okoliščin, jim gremo v skoraj 100 odstotkih primerov naproti. V upravi imamo fleksibilen delovni čas in množico drugih aktivnosti, s katerimi smo prijazni do zaposlenih.
Dober glas seže v deveto vas in v javnosti smo prepoznani kot dober delodajalec. To je naša blagovna znamka. Ljudje se med sabo pogovarjajo, kje je bolje, in dogaja se nam, da kader prihaja k nam iz drugih domov. Pomembno je, da znamo kader privabiti, ga zadržati in motivirati. To je danes načelo uspeha, ki pa zahteva ogromno časa in energije vodstva.«
Kljub temu, da ste vezani na plačni sistem v javnem sektorju, ste omenili, da izkoristite vse zakonske možnosti za nagrajevanje.
»Tako je. Delodajalec mora biti sposoben in dovolj pogumen, da skladno z zakonodajo uporabi vse institute nagrajevanja. Bili smo eni prvih domov, ki smo izplačali odmeno za preteklo leto – to je nadomestilo, ko ljudje ne morejo koristiti praznikov in dopustov. Predsednica sindikata je to javno pohvalila. Uporabljamo institut povečanega obsega dela za delovna mesta, kjer zaposleni manjkajo zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti, ocenjujemo delovno uspešnost in refundiramo sredstva, ki jih omogoča država.
Marsikje se vodstva bojijo ali pa se iz principa prepirajo za drobiž, namesto da bi ljudem dali tisto, kar jim pripada in kar so zaslužili. Če zakon pravi, da je treba plačati, je treba plačati in pika. S sindikati dobro sodelujemo, ker nas ne vidijo kot nasprotnika, ampak kot partnerja.«
Zanimiv je vaš pristop do študentskega dela in upokojencev. Mnogi delodajalci na študente gledajo kot na strošek, vi pa ste jim ponudili zelo visoko postavko.
»Lani smo se oprli na študentsko delo in postavili smo dobro urno postavko, 12 evrov neto. Zakaj? Ker smo želeli razbremeniti naše redno zaposlene. Študente smo povabili k sodelovanju, da so opravljali dela, ki jih po zakonu smejo, in s tem omogočili zaposlenim, da so lahko vsi porabili letni dopust in si odpočili.
Rezultat tega je bil, da naši zaposleni niso imeli veliko nadur. Pri nas ima manj kot 80 zaposlenih v zdravstveni negi skupaj okoli 750 nadur, kar je zanemarljivo malo. To je stvar organizacije dela. Ljudje ne smejo biti izgoreli. Poleg tega se k nam vrača ogromno sodelavcev, ki se upokojijo. Pridejo nazaj delat preko podjemnih pogodb, kar je velik dokaz, da so se pri nas dobro počutili.«
Kako pa dolgoročno rešujete dotok kadrov? Mladih, ki bi se vpisovali v te poklice, je vse manj.
»To je res dolgoročni proces. Smo učna baza za bolničarje, srednjo zdravstveno šolo Jesenice, fakulteto za zdravstvo Angele Boškin in medicinsko fakulteto. Povezali smo se s šolami. Dijaki in študenti prihajajo k nam na prakso, mi pa se moramo potruditi, da je ta izkušnja zanje pozitivna. Ko pridejo k nam, ne smejo dobiti občutka, da so le delovna sila. Morajo reči, vau, ko končam šolo, pridem sem delat.
Se pa tu kažejo velike medgeneracijske razlike. Svet se je spremenil. Danes mora delodajalec včasih prevzeti vlogo staršev in šole – učiti mlade kulture, empatije, celo tega, da se pozdravi, ko greš mimo nekoga na hodniku. Mladi so danes drugačni, bolj zaprti, včasih potrebujejo čas, da se odprejo. Pri delu s starejšimi je topla beseda vredna več kot karkoli drugega, in to je izziv, s katerim se soočamo.«
Omenili ste mehke veščine vodenja. Zdi se, da je vaša pisarna precej odprta …
»Absolutno. Vodenje takšne institucije ni delo od sedmih do treh. To je delo z ljudmi, polno nepisanih pravil in mehkih veščin. Moraš biti malo psihologa. Moja vrata so odprta. Ko pridejo svojci s težavo ali pritožbo, si vzamem čas, se usedemo in pogovorimo. Tudi če kdo misli, da storitev ni bila v redu, to obravnavamo profesionalno. Na napakah se učimo, ne pogrevamo preteklosti, ampak gledamo, kako bo jutri bolje.
Enako velja za zaposlene. Treba je razumeti, da ima vsak svoje osebne težave – ločitve, finančne stiske, težave z otroki. Če kot vodja to zaznaš in pokažeš malo človečnosti, razumevanja, ne da bi sodil, si naredil ogromno. To so te nevidne stvari, ki gradijo zaupanje.«
V vašem domu dela kot srednja medicinska sestra tudi Aleksandra Majcen, ki je potrdila vaše besede. Pravi, da se v domu počuti kot doma in da ne bi zamenjala službe, čeprav se vozi iz Komende …
»To je bistvo. Ko slišiš zaposlenega reči, da je kolektiv kot družina in da je timski duh tisti, ki te drži pokonci, veš, da delaš prav. Če ni dobrih odnosov, nobena plača ne pomaga.«
Kljub optimizmu v vašem zavodu pa ste v pogovoru izrazili precejšnjo skrb za prihodnost. Rekli ste, da so kadri danes strateška tema.
»Res je. Danes je lažje dobiti pet milijonov evrov nepovratnih sredstev za gradnjo objekta kot pa dobiti pet medicinskih sester. To je realnost. Zidovi ne bodo skrbeli za ljudi. Politika govori eno, v praksi pa se dogaja drugo. Bojim se, da bo na področju kadrov samo še slabše.
Prihajajo nove generacije, ki imajo drugačne prioritete. Nam je bila služba sveta, če je šef rekel, da se dela, se je delalo. Mladi danes cenijo prosti čas, hobije, šport, denar jim je pomemben, a pod njihovimi pogoji. Skrbi me, kdo bo skrbel za nas, ko bomo mi stari. Ta servisna miselnost, občutek za sočloveka, pri mlajših generacijah kopni. Ne pravim, da so slabi, le drugače so vzgojeni v tem hitrem svetu.«
Torej, kakšna je rešitev?
»Rešitev je v prilagajanju in v tem, da država končno prepozna težo teh poklicev. Dolgoročno pa bomo morali kot družba dojeti, da je skrb za starejše častno in nujno delo. Mi v Radovljici bomo še naprej gradili na klimi, odnosih in na tem, da ostanemo človeški. Ker ko enkrat izgubiš človečnost v tem poslu, si izgubil vse. Zaenkrat še dihamo in stvari tečejo dobro, a sistemske spremembe so nujne na ravni celotne države.«
