V petek, 6. februarja, se bodo v Milanu in Cortini – prvič v zgodovini z dvema uradnima gostiteljema, sicer pa bodo vsa prizorišča razpršena na več kot 22.000 kvadratnih kilometrih, kar je prav tako največ v zgodovini, to je nekaj malega več od površine Slovenije – začele 25. zimske olimpijske igre. V idealnem svetu bi to pomenilo, da bi takrat za dobrih 14 dni, do nedelje, 22. februarja, po vsem svetu utihnilo orožje, da bi veljalo tako imenovano olimpijsko premirje, kar je bila ideja in tudi dejansko upoštevana praksa v času grških antičnih iger, ki so služile kot osnova sodobnih. A ker seveda ne živimo v idealnem svetu, bi lahko ob tem dodali le: »In potem svizec zavije čokolado.« Česa podobnega namreč kljub številnim dobromislečim pozivom ne bomo dočakali. Še več, v času odprtja na legendarnem stadionu San Siro, bržčas najbolj slovitem prizorišču odprtja zimskih iger v zgodovini, in ves čas olimpijskih iger se napovedujejo protesti in povečana prisotnost najrazličnejših varnostnih sil, vključno z zloveščimi agenti ameriške zvezne službe za priseljevanje in carine (ICE), ki medtem v domovini dobesedno sejejo smrt med nedolžnimi državljani. A to je pač trenutna realnost svetovne politike, ki ne da nima s športom nič skupnega, kot nekateri radi poudarjajo, temveč ima ogromno skupnega.
Da črnogled pogled na aktualno stanje ne bi vsega skupaj zamazal, je treba dodati, da je to le ena plat zgodbe. Svetlejšo, pomembnejšo, tisto, za katero je prav, da je vsaj v času iger bolj v ospredju, predstavljajo športniki, ki z vsem omenjenim nimajo nič skupnega in se bodo v prihajajočih dneh po svojih najboljših močeh trudili, da v pravem trenutku pokažejo najboljše, kar so po letih garanja zmožni, in se zapišejo med nesmrtne. Med njimi imamo, tako kot vselej, svoje močne adute tudi Slovenci, ki lahko upravičeno upamo in celo računamo, da bo naša malha z olimpijskimi kolajnami po zaključni slovesnosti na še eni zgodovinski lokaciji, areni v Veroni, skoraj 2000 let starem rimskem amfiteatru, še bolj polna.
Šest priložnosti za skakalce
Zimske olimpijske igre so v vseh pogledih bistveno manjši dogodek od poletnih in, če smo že pri tem, tudi od številnih drugih dogodkov v posamičnih športnih disciplinah – njihova gledanost je denimo približno trikrat manjša od svetovnega prvenstva v nogometu. Na njih sodeluje tudi več kot dvakrat manj držav oziroma olimpijskih komitejev kot na poletnih (letos jih bo 92, na poletnih v Parizu leta 2024 so bili 204) ter več kot trikrat manj športnikov (letos naj bi jih bilo nekaj čez 3000, v Parizu jih je bilo več kot 10.700). A ker je Slovenija (med drugim) tudi alpska država in so pri nas zimski športi pač tradicionalno izjemno priljubljeni, podobno pa velja tudi za širšo severozahodno soseščino, imajo uspehi v teh športih pri nas pač vselej posebno težo. Pa tudi zato, ker jih zlepa ne zmanjka.
Če bi pogled usmerili zgolj na letošnjo sezono, bi bil pravzaprav čudež, če se iz Milana in Cortine ne bi vrnili z nekaj kolajnami že zgolj iz smučarskih skokov. Še več, vsaj kakšna bi skorajda morala biti celo najbolj žlahtnega, zlatega leska. In ker imajo ženske prednost: skakalke imajo na prihajajočih igrah dve posamični tekmi, na srednji in veliki napravi, na manjši skakalnici pa jih skupaj z moško vrsto čaka tudi tekma mešanih ekip, na kateri bo Slovenija branila zmago. Skakalce v Predazzu medtem čakajo štirje boji za kolajne, posamični tekmi na srednji in veliki skakalnici, že omenjena tekma mešanih ekip, za konec iger pa še superekipna tekma dvojic. Več kot dovolj priložnosti torej, sploh če vemo, da sta Nika in Domen Prevc v tej sezoni dobesedno serijska zmagovalca.
Za 20-letno Niko Prevc bodo to prve olimpijske igre, a ima izkušenj z velikih tekmovanj in uspehov za seboj že toliko, da težav po tej plati ne bi smelo biti, ob tem se dobro počuti tudi na prizorišču. »Še zlasti velika skakalnica mi je zelo všeč,« je povedala o skakalnicah v Predazzu, medtem ko je bil njen brat Domen, ki bo, četudi je šest let starejši, prav tako šele prvič nastopil na OI, zgovornejši. »Na začetku sezone sem si rekel, da če bom osvojil eno od treh stvari, zlatega orla, svetovno prvenstvo v poletih ali olimpijsko kolajno, bo res super. Zame je zato kljukica za sezono opravljena. Neverjetno, kako se mi odvija zima, živim otroške sanje,« je povedal Domen Prevc, ki pa se seveda zaveda, da je prvi favorit za zmago tudi na OI.
Poleg obeh Prevcev brez možnosti za kolajno seveda niso niti Nika Vodan, ki že ima dve odličji z zadnjih iger iz Pekinga, ob posamičnem bronu še zlato s tekme mešanih ekip, ter Anže Lanišek in Timi Zajc. Slednji ima iz Pekinga prav tako že dve kolajni, v tej sezoni pa nekaj težav z nihanjem forme, medtem ko je Lanišek v izjemni formi, saj ima že tri zmage, v skupnem seštevku svetovnega pokala je trenutno četrti, ob tem pa ima pri 29 letih z olimpijskimi igrami še neporavnane račune, saj je bil pred igrami v Pekingu prvi slovenski adut za odličja, a se mu je tam vse podrlo. »Želim si obrniti nov list in ne gledam več nazaj,« poudarja ob tem.
Četrta najmanjša odprava
Če je za skakalce kolajna (ali več njih) skorajda obveza, bodo morebitne v drugih športih kar lepo presenečenje, seveda pa nikogar ne gre odpisati. V alpskem smučanju je denimo Ilka Štuhec v tej sezoni v smuku enkrat že zmogla do četrtega mesta, po kar nekaj olimpijskih razočaranjih pa bo tekmovala tudi z zavedanjem, da so to njene zadnje olimpijske igre, za nameček na prizorišču, ki je njeno najuspešnejše sploh, saj je bila v Cortini že šestkrat na stopničkah.
Žan Kranjec je medtem pred štirimi leti že osvojil srebro v veleslalomu, v katerem mu v tej sezoni ne gre povsem po načrtih, a je na eni tekmi vse mogoče. »Mislim, da gre moje smučanje v pozitivno smer, vendar sem upal, da bom delal malo hitrejše korake. Ne gre za velike stvari, ki manjkajo, v zadnjem času sem konstanten, bi si pa vseeno želel kakšen bolj vrhunski rezultat,« je pred odhodom povedal Kranjec. Visoke cilje ima tudi smukač Miha Hrobat, ki kljub težavam v tej sezoni odkrito napoveduje: »Misli uhajajo sem ter tja, a moj cilj ostaja kolajna.«
Za alpskimi smučarji in skakalci so tretji najuspešnejši športniki na zimskih igrah deskarji na snegu, ki imajo pet kolajn, vsi, ki so jih osvojili, pa so še vedno aktivni. V tej sezoni svetovnega pokala jim sicer ne gre najbolje, a glede na izkušnje v paralelnem veleslalomu ne gre odpisati ne Žana Koširja ne Tima Mastnaka, Roka Marguča ali Glorije Kotnik. S presenečenjem, ki bi mejilo že na senzacijo, se potihem spogledujejo tudi biatlonke in biatlonci, sicer pa bo Slovenijo v Milanu in Cortini zastopalo 37 športnic in športnikov (poleg v omenjenih športih bomo imeli svoje predstavnike še v nordijski kombinaciji in smučarskih tekih), s čimer bo slovenska olimpijska odprava četrta najmanjša po osamosvojitvi. Slovenija bo kot samostojna država na ZOI nastopila desetič.
Rusov za vzorec
Ker Slovenci zimske športe obožujemo, ker smo v njih dobri, ker imamo številne adute za kolajne in ker je Italija blizu, ne čudi, da je tudi zanimanje za obisk olimpijskih iger precejšnje. Število kupljenih vstopnic je pri nas tako že kar precej pred začetkom preseglo število 3000, vprašanje pa je, koliko bo medtem zanimanja med domačimi ljubitelji športa, saj Italijani kljub bogati tradiciji niso ravno redni obiskovalci zimskih tekem. Največ zanimanja utegne biti za tekme v hokeju na ledu, saj turnir v tem športu predstavlja mednarodno daleč najodmevnejši dogodek zimskih iger, pri čemer se letos po 12 letih v reprezentance vračajo tudi hokejisti iz lige NHL.
Če se za konec vrnemo k politiki – ruskih in beloruskih športnikov bo v Italiji znova le za vzorec (prvih 13, drugih 7), nastopili pa bodo pod zastavo tako imenovanih individualnih nevtralnih športnikov. S tem bodo številna tekmovanja močno okrnjena, medtem ko se nastopov športnikov iz kakšnih drugih držav, ki so prav tako aktivne udeleženke v različnih oboroženih konfliktih, ne postavlja pod niti najmanjši vprašaj. A tako pač je. Naj se igre začno!
