Čeprav so nas slovenski športniki v tem letu že nekajkrat razveselili, leto 2025 v športnem smislu velja za prehodno, ko so v središču pozornosti vsakoletni veliki dogodki, tisti največji, ki so na sporedu na dve ali štiri leta, pa manjkajo. Tako letos ni na sporedu ne zimskih ne poletnih olimpijskih iger, ne svetovnega ne evropskega nogometnega prvenstva. V takšnem letu so ljubitelji športa tega zato še toliko bolj lačni, apetit še toliko večji, ali bodo ob postreženem uživali in se do sitega najedli, pa bo še bolj odvisno od predstav slovenske košarkarske reprezentance, ki jo od danes, 28. avgusta, naprej čakajo nastopi na evropskem prvenstvu – najprej skupinski del v Katovicah na Poljskem in nato zaključni na izpadanje v Rigi v Latviji.
Uporabi pogojnika, da bodo v Rigi nastopili, če bodo v skupinskem delu uspešni, smo se nalašč ognili, saj kljub izredno slabi popotnici pred prvenstvom (pet porazov na šestih pripravljalnih tekmah) z uvrstitvijo v osmino finala ne bi smeli imeti težav. Za to je poskrbel tudi kanček sreče pri žrebu, ki je Slovenijo razvrstil v skupino D skupaj s favoritom Francijo in štirimi reprezentancami, ki bi jih, četudi oslabljena, morala premagati brez posebnih težav – Poljsko, Belgijo, Izraelom in Islandijo.
Za uvrstitev med prvo četverico, ki potuje v nadaljnje tekmovanje, je dovoljen tudi kakšen spodrsljaj, se mu je pa pametno izogniti, saj višja uvrstitev v skupini prinaša na papirju lažjega nasprotnika v osmini finala, ko priložnosti za popravni izpit ne bo več, slovenska skupina D pa se križa s C (tekme igrajo v Limassolu na Cipru), v kateri so med drugimi Španija, Grčija in Italija. V skupinah A (gostila jih bo, tako kot zaključni del, Riga) in B (v Tampereju na Finskem) bodo tekme igrali že v sredo, 27. avgusta, del po skupinah se bo končal v četrtek, 4. septembra, dva dni pozneje pa se bo začel izločilni del s tekmami na izpadanje, ki se bo s finalom končal v nedeljo, 14. septembra.
Pogumna napoved
Za slovensko reprezentanco bo to že 15. zaporedni nastop na evropskih prvenstvih, razen morebiti začetkov v prvi polovici 90. let je glede na imena v igralskem kadru vselej spadala tudi vsaj v širši krog favoritov za kolajne, različni vzroki pa so ji njeno osvojitev nato dolgo preprečevali. Predvsem je bil cilj prevečkrat postavljen precej nizko, ko je bil ta dosežen, največkrat v obliki uvrstitve na naslednje veliko tekmovanje, pa je napetost vsaj podzavestno popustila in je sledil poraz. Šele ko se je o kolajni začelo govoriti naglas, kar je prvi v vlogi selektorja storil Jure Zdovc, se je Slovenija v boj zanjo leta 2009 aktivno vmešala, ko jo je kot drugi za cilj postavil takratni kapetan Goran Dragić, pa je leta 2017 prišla zgodovinska zlata.
S tega vidika gre zato zagotovo pozdraviti napovedi zdajšnjega slovenskega kapetana Luke Dončića. »Cilj je vedno kolajna!« je namreč odločno zatrdil, pa čeprav je, kolajna namreč, paradoksalno, čeprav imamo v ekipi z omenjenim košarkarjem LA Lakers daleč največjega zvezdnika v zgodovini, pred prvenstvom realno še najbolj oddaljena … v zgodovini. Košarka je pač ekipni šport, in čeprav lahko zvezdnik Dončićevega kalibra ekipo ponese daleč, bi bila kolajna vseeno senzacija. A če jo kot cilj napove kapetan … »Na tem prvenstvu nismo v vlogi glavnih favoritov, zato bomo napadali iz ozadja. Igrati bomo morali zelo zbrano, naš zaščitni znak pa mora biti borbenost,« je medtem pred odhodom na EP povedal selektor Aleksander Sekulić, ki je v zadnjih nekaj letih z nekaterimi odločitvami glede selekcije igralcev in predvsem vodenja tekem in nemoči, ki jo je pri tem kazal, izgubil zaupanje številnih strokovnjakov in si nakopal tudi jezo košarkarske javnosti.
Tudi Michael Jordan je potreboval Phila Jacksona
Navijače ob tem skrbijo tudi spodrsljaji Košarkarske zveze Slovenije (KZS), ki se nizajo že kar nekaj časa. Čeprav so bili izvirni grehi storjeni že pred tremi leti na EP v Nemčiji pri zadnjem rezu pri selekcioniranju reprezentance, ki je minil v sumljivih okoliščinah, v katerih je izpadel Gregor Hrovat in je na prvenstvo potoval Luka Rupnik, se raje osredotočimo samo na letošnjo akcijo. Vsi dobro in tudi malce manj dobro obveščeni so že pred prvim zborom vedeli, da bosta letošnjo akcijo izpustila Vlatko Čančar in Josh Nebo, a je selektor Sekulić prvi dan priprav javnosti sporočil, da ju čaka, ko je bilo to, da ju ne bo, jasno že čisto vsem, pa je predsednik Matej Erjavec pred televizijskimi kamerami vso odgovornost zvalil na njun klub, ki da ju ne pusti. Še ostrejši je bil do Neba tik pred odhodom na EP športni direktor reprezentance Saša Dončić, ki je, verjetno nehote, potrdil, da se je selektor sprenevedal, ko je na začetku priprav 23. julija zatrjeval, da Neba še čaka. Dončić je namreč dejal, da so bili o tem, da se mu igranje odsvetuje, na KZS obveščeni že 17. julija! Pri čemer gre v obeh konkretnih primerih tako klub, ki košarkarja mastno plačuje, kot igralca pri odpovedih razumeti, saj okrevata po resnih poškodbah. Čančar se je ob tem doslej vselej, ko se je lahko, odzval vabilu in bil eden ključnih pri vseh uspehih zadnjih let, za Neba pa je vsem znano, da je že nekaj časa dlje poškodovan kot ne. V zadnji sezoni je tako za Milano igral na vsega skupaj 11 tekmah (od 77) v vseh tekmovanjih. Javnost zato zgodbe o zlobnem klubu seveda ni kupila in je krivca poiskala tam, kjer je v resnici bil – pri vodstvu zveze. To seveda ni krivo, da je Nebo sodelovanje odpovedal, je pa za to, da kljub zatrjevanju Američana, da bo igral, ob naštetih dejstvih ni imelo pripravljenega vsaj še plana B. Jasno, v obliki drugega naturaliziranega centra, ki bi tvoril neustavljiv dvojec z Luko Dončićem. Tako pa je izpadlo zelo naivno.
Podobnih primerov bi lahko našteli še veliko, vse skupaj pa so si nekateri igralci nato začeli razlagati v smislu, da okoli reprezentance v javnosti še nikdar ni bilo tako negativnega vzdušja. Pa čeprav že nekaj let prsta nihče ni usmeril v njih temveč izključno v vodstvo, strokovno in tisto v pisarnah. Ljudje namreč vidijo, da nekaj ni v redu, predvsem na ravni komunikacije na vseh ravneh. Da je tako zunaj igrišča, so javno povedali domala vsi, ki so bili del reprezentance, pa niso več, neformalno pa tudi številni tisti, ki so še v njej. Da je tako na igrišču, pa prav tako vidi vsak, ki je imel kadar koli opraviti s košarko že na rekreativni ravni. Obramba se ni popravila že nekaj let, ukvarjanja s sojenjem je še naprej preveč, v napadu pa kakšnih svežih idej in novih akcij v repertoarju ni že dolgo; pri čemer je takrat, ko je na parketu Luka Dončić, edina taktika tako in tako tista, ki pravi »dajte Luki žogo«. In bo že nekaj sčaral. A čeprav je v napadu dejansko nesporni čarovnik, je dejstvo, da bi si pri vodstvu s klopi zaslužil boljšo podporo. Če karikiramo: tudi Michael Jordan je za naslove na klopi potreboval trenerja Phila Jacksona, tudi šampionska slovenska reprezentanca je potrebovala Igorja Kokoškova, da je kapetana Gorana Dragića v zadnjih finalnih minutah posadil na klop, četudi je ta hotel v igro. Bi si podobno, če bi bilo treba, upal storiti Sekulić Dončiću?
Pesti bodo držali vsi
Vse našteto in še marsikaj drugega, za kar enostavno ni prostora, pa tudi pet gladkih porazov na šestih pripravljalnih tekmah in ena sama zmaga proti drugorazredni Veliki Britaniji so torej razlogi, da je bilo vzdušje pred odhodom na EP dejansko negativno, kot že dolgo ne. Kar pa seveda ne pomeni, da vsega skupaj, vsaj z vidika dosežkov na igrišču, ni mogoče spremeniti. Hitro se namreč lahko vse skupaj obrne tudi v pozitivno smer, pa čeprav bi bil uspeh, za kar bi tokrat dejansko šteli že četrtfinale, kaj šele izpolnjenje cilja, ki je torej kolajna, v nasprotju z vsakršno logiko. A ravno šport je tisti, ki je s čim takim že večkrat postregel. Je pa vseeno treba vedeti, da tudi senzacija ne bi spremenila precej žalostnih dejstev, ki smo jih omenili v tem zapisu in ki so le nekatera od številnih, zaradi katerih v slovenski košarki med najpomembnejšimi akterji zadnjih desetletij vlada globok razdor. O tem pa kdaj drugič – tudi temu navkljub bodo namreč za slovensko reprezentanco v prihodnjih dneh pesti zagotovo stiskali vsi. Reprezentanca je pač ena sama. Po prvenstvu pa se bo znova treba pogledati v ogledalo in končno potegniti poteze, s katerimi nekateri oklevajo že vsaj tri leta predolgo.
