V Uradu vlade za Slovence v zamejstvu in po svetu ne zbirajo natančnih podatkov, koliko izseljenih Slovencev in njihovih potomcev se vrne v domovino. Opažajo pa, da se jih največ vrača iz Evrope, predvsem iz Nemčije, Španije in Velike Britanije. Zadnji večji val vračanja so leta 2019 spodbudile nezavidljive razmere v Venezueli, ko se je od tam s pomočjo države v okviru repatriacije vrnilo okrog 170 Slovencev in njihovih potomcev. V močno povezani slovenski skupnosti v Argentini znajo medtem postreči s podatkom, da se je v zadnjih letih v Slovenijo vrnilo več kot 300 slovenskih družin. Trenutno se po Sloveniji pogosteje ozirajo tudi izseljenci, ki živijo v Združenih državah Amerike. Tamkajšnje politične razmere in negotovost univerz jih silijo v iskanje izhoda v sili. Nekateri se vrnejo z že dogovorjeno službo v Sloveniji, nekateri še naprej na daljavo vodijo svoja podjetja, marsikdo samo pride in začne tu povsem na novo. Ne smemo pozabiti niti večje demografske skupine, ki se vrača, to so upokojenci. V svet so največkrat že odšli z mislijo, da bodo zadnje obdobje življenja znova preživeli doma.
Zelo osebne odločitve
Ko govorimo o vzrokih za odhod in nato vrnitev, moramo posploševanje, statistiko in trende pustiti ob strani. Vzrokov je pravzaprav toliko, kot je posameznih življenjskih zgodb in usod. »Vedeti moramo, da so tako razlogi za odhod kot za vrnitev pogosto globoko osebni,« poudari državna sekretarka v uradu Vesna Humar. Zadnje leto v okviru urada deluje infotočka za vračanje, kamor lahko izseljenci pokličejo za informacije.
Barbara Palčec, ki se oglaša na telefon, pritrdi, da ne mine teden, da ne bi poklical vsaj kdo. Vključi se v pogovor o vzrokih za vračanje in omeni, da zadnje raziskave kažejo, da se Slovenci in njihovi potomci v domovino pogosteje vračajo zaradi čustev kot materialnih dobrin. »Pogosto gre za domotožje, želijo si stikov z razširjeno družino, marsikdaj se izkaže, da se vračajo, ker želijo otroke vzgajati v Sloveniji, šolstvo je tukaj še zelo dostopno. In seveda narava ter varnost. To so verjetno tisti glavni dejavniki, ki privlačijo tudi potomce izseljencev, da se vrnejo v Slovenijo.«
Kje začeti?
Na drugi strani telefona najpogosteje sliši vprašanje, kje začeti. »Namen točke je, da jim olajšamo prve korake, jih opremimo z osnovnimi informacijami in povežemo z ustanovami, kjer bo treba kaj reševati in urejati. Predvsem pa jim veliko pomeni, da dobijo občutek, da je nekdo tu zanje, da so kadar koli dobrodošli nazaj in da smo jih veseli. Včasih potrebujejo samo pogovor, neobremenjen pogovor o težavah. Že selitev iz bloka v blok je stres, kaj šele z države v državo ali s celine na celino,« poudari Barbara Palčec.
Med pogovorom nam kavo postreže Marta Paulina Selan, druga generacija izseljencev, ki se je pred slabimi petimi leti v Slovenijo priselila iz Argentine. Njena mama in oče sta bila Slovenca, oba sta se po drugi svetovni vojni odselila v Argentino, se tam spoznala pri slovenskem pevskem zboru in poročila. Prikima, da je selitev nekoliko spodbudila tudi korona. »Takrat v Argentini nismo smeli prestopiti niti praga hiše. Imam štiri otroke, bili smo veliko skupaj, se pogovarjali in sprejeli odločitev, da gremo. Ko so se vsi čeji zložili skupaj, smo šli. Verjemite, šestčlanska družina se ne vrne kar tako. In danes smo veseli, da smo se odločili za ta korak. Pozneje se je v Slovenijo priselil še moj brat,« pripoveduje Marta Paulina Selan. Navadila se je živeti s tem, da nikoli ne bo povsem pripadala neki skupnosti. V Argentini je bila Slovenka, v Sloveniji je Argentinka.
Dobrodošli so vsi, ne samo znanstveniki
Slovenija ima do vračajočih se Slovencev pozitiven odnos in si vračanja želi, in to ne zgolj v fizičnem pogledu. »Pomembno se mi zdi, da se je pogled na izseljevanje nekoliko obrnil. Včasih smo veliko govorili o begu možganov in za mlade, ki so odhajali po znanje v tujino, smo si želeli, da nikoli ne bi odšli. A v času globalizacije smo ugotovili, da je v mednarodni mobilnosti tudi veliko dobrega. Otresli smo se moralne panike pred tem, da nam bodo vsi izobraženi ušli v tujino. Super je, da mladi gredo, seveda pa si želimo, da se na neki točki svoje kariere vrnejo bodisi fizično bodisi intenzivno sodelujejo s slovenskimi raziskovalno-izobraževalnimi ustanovami, podjetji in podobno. Seveda smo glede na slovenske demografske kazalce veseli vsakega Slovenca, ki se vrne, in daleč od tega, da bi spodbujali samo vračanje visoko akademsko izobraženih ljudi. Slovenija je odprta za vse, ki so kdaj odšli,« pojasni sekretarka, ki ne skriva, da bi si želela, da bi lahko Slovenija vračajočim se Slovencem ponudila več pomoči.
Ko gre za repatriacijo, to je na ravni države sprejeto organizirano vračanje zaradi izjemnih okoliščin (vojn, nemirov, nasilja, ekonomske krize), imajo vračajoči se kar nekaj pravic, dobijo tudi stanovanje in prvih šest mesecev denarno podporo, zdravstveno zavarovanje, psihosocialno podporo in dovoljenje za stalno bivanje. A doslej je bil takšen primer zgolj Venezuela.
Zatakne se še pri pokojninah, izobrazbi
Vračajoči se Slovenci imajo enake pravice kot državljani Slovenije, torej do štipendij, bivanja v študentskih domovih in študentske prehrane. Zanje so rezervirana vpisna mesta na fakultetah. Po novem zakonu o dohodnini za tiste, ki so bili vsaj dve leti v tujini in so mlajši od 36 let, velja 7-odstotna davčna olajšava. Zanje so na voljo kakovostni tečaji slovenščine, olajšan imajo dostop do pridobitve državljanstva. Marsikje pa se še zatakne, tudi pri pokojninah in priznavanju izobrazbe. Barbara Palčec pojasni, da Slovenija z nekaterimi državami še nima podpisanih bilateralnih sporazumov glede priznavanja pokojnin. Ena takšnih držav, kjer je kar nekaj Slovencev, je Nova Zelandija. »Ko govorim z ljudmi, ki bi se želeli vrniti, se marsikje zaplete tudi s priznavanjem izobrazbe. Večini uspe to rešiti, a so postopki dolgotrajni,« izpostavi.
Vesna Humar izpostavi tudi stanovanja, ki so marsikdaj nedosegljiva, saj se jih večina želi vrniti na območje osrednje Slovenije. »Želeli bi si, da bi vračajoči iz tujine imeli več dodatnih točk pri stanovanjskih razpisih. Več pomoči si zagotovo želijo tudi zakonski partnerji vračajočih se Slovencev, posebej takrat ko sami nimajo slovenskih korenin. Zavedamo se, da ne smemo razmišljati samo o vračajočih se, ampak vedno tudi o njihovih družinah. Tudi za otroke je težko …« razmišlja sekretarka.
Kako uspešni smo pri vračanju mladih raziskovalcev, znanstvenikov in strokovnjakov? »Zagotovo ne toliko, kot bi si želeli,« je znova iskrena. »Zelo veliko sodelujemo z Univerzo v Ljubljani in njeno mrežo nekdanjih študentov, ki imajo kariero v tujini. V medsebojnih pogovorih smo ugotovili, da je vračanje oziroma nevračanje pogosto povezano tudi z razmerami znotraj univerz in njihovimi kolektivi. Velikokrat se tisti, ki se vračajo iz tujine, znotraj akademske sfere soočajo tudi s predsodki in strahovi sodelavcev. Tudi to je element, da se ne vrnejo,« poudari sogovornica. V času globalizacije pa se ji vendarle zdi, da fizična bližina in lokacija nista več tako pomembni. »Danes lahko živiš v Kaliforniji in sodeluješ z Univerzo v Mariboru ter narediš zelo veliko za slovensko znanost in gospodarstvo. V tej miselnosti moramo najti tudi prostor za večje vključevanje in sodelovanje,« sklene Vesna Humar.
