Slovensko javno zobozdravstvo je v položaju, ki ga mnogi brez zadržkov imenujejo sistemska kriza, ki grozi s popolnim razpadom mreže javne oskrbe. Na eni strani so zobozdravniki, ki se zaradi nevzdržnih pogojev dela čutijo izrinjene iz sistema, na drugi strani pa so pacienti, ki postajajo največje žrtve te krize. Številke so zgovorne: že skoraj 600.000 ljudi je brez izbranega osebnega zobozdravnika, natančneje 564.380 na dan 31. maj 2025, in mnogi so prisiljeni iskati pomoč pri vse dražjih zasebnikih. Medtem ko zobozdravniki opozarjajo na bližajoči se kolaps, pa na Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) mirijo strasti in poudarjajo, da sistematično izboljšujejo razmere.
O vse slabših razmerah pripovedujejo pacienti. Nad javnim zdravstvenim sistemom je bil nemalo razočaran sedemdesetletni bralec Janko, ki so mu po puljenju sprednjih zob dodelili napotnico z oznako nujno z datumom pregleda – marec 2026. Sprašuje se, kako naj s takšnim zobovjem in bolečinami, ki stanje spremljajo, zdrži do prihodnje pomladi. Poleg tega ni zanemarljiv niti estetski vidik, saj bo moral biti v tem času brez sprednjih zob, kar zagotovo ni prijetno, težko pa je tudi prehranjevanje, saj ne more gristi. Finančno stanje mu ne dopušča, da bi šel k zasebniku, saj se je malo pozanimal in bi ga okvirno popravilo zob stalo več kot deset tisoč evrov.
Pred kratkim smo se pogovarjali z bralcem Andrejem, ki nam je zaupal svojo zgodbo. Povedal je, da je imel z zobmi vrsto let velike težave. »Zobozdravnike sem kar pogosto menjaval, pa ne po svoji krivdi, toda nihče mi ni mogel pomagati v kratkem času ali z manjšimi posegi. Vsakih nekaj mesecev sem moral na 'servis' ustne higiene, na katerem so mi čistili ustne žepke, prav tako sem redno obiskoval zobozdravnika, a ni nič pomagalo. Ves čas so me spremljale občasne bolečine, tako da sem se na neki točki odločil za korenito prenovo zobovja. Med drugim sem obiskal znanega zobozdravnika na Hrvaškem, ki me je s svojo ponudbo in načrtom celotnega projekta prepričal. V primerjavi z zobozdravniki, ki sem jih za nasvet in ponudbo prosil v Sloveniji, je bil cenovno ugodnejši, a ne bistveno, predvsem pa je celoten potek operacije, vstavljanja vsadkov in pooperativnega obdobja potekal hitreje in manj stresno. Pravzaprav so bili zame napornejši posamezni obiski zobozdravnika v preteklosti kot zdaj, ko sem se odločil za generalno prenovo. Imam torej dobro izkušnjo z obiskom zobozdravnika v tujini, a tega vsekakor ne morem posploševati. Vsak pacient je namreč edinstven in vsakdo ima drugačne probleme z zobmi. Sam sem se pač odločil za zobozdravstvene storitve čez mejo in bil s tem zadovoljen, nedvomno pa bi rajši hodil k zobarju kam v bližino svojega doma.«
Zadnji žebelj v krsto javnega sistema
Po mnenju zobozdravnikov država z birokracijo, podcenjenimi storitvami in sporno zakonodajo sistemsko uničuje javno zobozdravstvo. Kaplja čez rob je bila novela zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej-N), ki koncesionarjem omejuje razpolaganje z dobičkom. Predsednica odbora za zobozdravstvo pri Zdravniški zbornici Slovenije Barbara Škrlj pojasnjuje, da so odločevalci spregledali ključno dejstvo: »Za zobozdravnike, družinske zdravnike in patronažne sestre, ki delujejo kot samostojni podjetniki ali zasebni zdravstveni delavci, je prav ta presežek prihodkov nad odhodki edini vir osebnega dohodka – njihove osebne plače.« Po novem zakonu morajo ta presežek, ki je v resnici njihovo plačilo za delo, v celoti vrniti v dejavnost. »Po domače: ostali so brez svoje plače,« dodaja Škrljeva.
Ta po mnenju stroke neustaven poseg v zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo dela javno zobozdravstvo nevzdržno. »Če nimaš možnosti, da si za lastno delo izplačaš plačo, ti preprosto ne preostane nič drugega, kot da zapustiš sistem,« poudarja Škrljeva. Posledice so že vidne: v zadnjem času je koncesijo vrnilo deset zobozdravnikov, s čimer je brez oskrbe ostalo okoli 20.000 ljudi. Več kot 30 jih o tem še razmišlja, 34 pa jih je občinam že poslalo opozorilo pred odpovedjo pogodbe.
Težave pa niso le v zakonodaji. Zobozdravnica Mojca Poličar iz Lesc, ki je vrnila koncesijo, svojo odločitev utemeljuje z birokratskimi ovirami in nerealnimi zahtevami ZZZS, za katerega meni, da ima popoln monopol. »Poostreni nadzori, nesmiselna administracija in ekonomsko nevzdržne cene pomenijo, da ne moreš več delati v dobro pacientov,« je dejala. Podobno stanje je v javnih zdravstvenih domovih. Asist. Romana Mance Kristan iz ZD Maribor opozarja na kadrovski kolaps: »Mladi zobozdravniki prihajajo, a hitro odidejo, saj so plače nizke, napredovanja skoraj ni, opreme je premalo. Sistem ne nagrajuje tistih, ki delajo več ali bolje.«
Pacienti, talci sistema
V tej bitki med sistemom in izvajalci so največji talci pacienti. Gregor Cuzak, generalni sekretar Zveze organizacij pacientov, poudarja, da je problem sistemski in da pacienti podpirajo zahteve zobozdravnikov. Opozarja na izkrivljeno financiranje, ki kaže na napačne prioritete sistema: »Zavod za zdravstveno zavarovanje nameni kar 120 milijonov evrov za protetiko, a le 60 milijonov za konzervativo in nič za preventivo (odraslih).« To pomeni, da sistem več vlaga v reševanje posledic kot v preprečevanje bolezni.
Na ZZZS očitke o razpadu sistema zavračajo in predstavljajo svojo plat zgodbe, ki temelji na vrsti finančnih in organizacijskih ukrepov. Izpostavljajo znatno povečanje sredstev. Vrednost letnega programa ene ambulante se je v zadnjih sedmih letih povečala za 60 odstotkov (na 175.901 evro v letu 2025). Cene vseh storitev so v letošnjem letu povišali za 6,8 odstotka. Izvajalcem po novem plačajo 20-odstotno preseganje programa, medtem ko je bilo prej plačano le 5-odstotno. Za sodobnejše materiale v protetiki od 1. julija letos zagotavljajo 7,6 milijona evrov dodatnih sredstev na leto.
Zobozdravniki pa v javnem pismu še vedno izražajo nezadovoljstvo do cenovne politike ZZZS, »ki storitve, kot so bele zalivke in protetične rešitve, ovrednoti s tako nizkimi zneski, da te storitve niso le nevzdržne, pač pa globoko pod mejo rentabilnosti ter ogrožajo obstoj in kakovost zobozdravstvenih ordinacij. Kljub številnim opozorilom in celo soglasno sprejetemu sklepu odbora za zdravstvo državnega zbora, da mora Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije poiskati takšne rešitve, da bi bile cene zobozdravstvenih storitev oblikovane na podlagi realnih izračunov ter skladno s strokovnimi standardi in preverjenimi materiali, se to v praksi še vedno ne uresničuje. Prezrti ostajajo tako časovni normativi kot amortizacija, kaj šele vsi preostali dejanski stroški dela. Vsaka taka storitev pomeni izgubo, ki jo mora zobozdravnik subvencionirati iz lastnega žepa.«
Rešitev za bele zalivke
ZZZS se ukvarja tudi s problematiko belih zalivk. Pravica do njih se širi postopoma: od 1. januarja letos za ljudi do 26. leta in od 1. julija 2026 za vse. Zamenjava funkcionalno ustrezne amalgamske zalivke bo samoplačniška. Predlagali so povprečno 20-odstotno povišanje cen: enoploskovna zalivka bi stala 48 evrov, dvoploskovna 69 evrov, troploskovna pa 78 evrov. Trdijo, da te cene dosegajo od 85 do 100 odstotkov povprečnih samoplačniških cen.
Ob tem je treba posebej poudariti, da zavarovana oseba ne bo upravičena do zamenjave amalgamske zalivke z belo zalivko, če bo ta še funkcionalno ustrezna. Če bo zavarovana oseba želela obstoječo zalivko iz amalgama zamenjati z belo zalivko, čeprav je ta po mnenju osebnega zobozdravnika še vedno funkcionalno ustrezna, ji zdravnik te storitve ne bo smel obračunati v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da bo zavarovana oseba v tem primeru samoplačnica. Amalgamske zalivke bodo tudi po 1. juliju 2026 še vedno obstajale. Zobozdravnik jih bo izdelal, če bo ocenil, da je takšna zalivka nujno potrebna zaradi zdravstvenih razlogov zavarovane osebe.
Poleg tega na ZZZS trdijo, da se javna mreža krepi in širi, ne pa krči. V zadnjih sedmih letih so mrežo okrepili za 108 dodatnih ambulant, pripravljajo pa nove razpise, in sicer za letošnje leto je predvidenih 21,1 nove ambulante. Poudarjajo, da je kljub visokemu številu ljudi brez zobozdravnika v Sloveniji trenutno 623 zobozdravstvenih timov (60 odstotkov vseh), ki so še vedno dolžni sprejemati nove paciente. Zavrnejo jih lahko šele, ko za 10 odstotkov presežejo povprečje opredeljenih oseb v regiji.
Negotova prihodnost
Kljub zagotovilom in ukrepom ZZZS so zobozdravniki prepričani, da to ne rešuje temeljnih težav – sporne zakonodaje in administrativnih bremen. Njihov poziv je jasen: »Popravite zakonodajo, prenehajte z izključujočo obravnavo manjših izvajalcev in zagotovite realne cene za izvajanje storitev.« Želijo si ostati v javnem sistemu, a poudarjajo, da brez sistemske podpore to ni več mogoče. »Ne mi ne naši pacienti ne moremo živeti od obljub. Čas je za dejanja,« je njihov odločen poziv. Dokler se razkorak med uradnimi podatki ZZZS in realnostjo na terenu ne bo zmanjšal, bo javna zobozdravstvena mreža še naprej razpadala, posledice pa bodo v celoti nosili bolniki, ki si drage zasebne oskrbe ne morejo privoščiti.
