Barbara Vuga je lani z mlajšo hčerko prišla v Evropo na stodnevni potep, ki še vedno traja, saj sta se na koncu odločili ostati tu. Devet mesecev kasneje sta se jima pridružila še starejša hčerka in Barbarin mož, po rodu Mehičan. Njihovo vrnitev je spodbudilo nekaj osnovnih dejavnikov: svež zrak, pitna voda in varnost. In želja, da bi skupaj živeli in delali na Mostu na Soči v rojstni hiši Barbarinega očeta in pisatelja Saše Vuge. Njihova selitev še ni povsem končana, saj čakajo, da se jim čez lužo pridružijo še psi.
Barbarina zgodba z Mehiko se je začela, ko se je kot diplomantka španskega jezika odpravila na jugovzhod Mehike, med Maje. »Tam sem spoznala svojega moža, rodila hčerki in se zaposlila kot profesorica španščine ter književnosti. Živeli smo običajno življenje mlade družine. Ko smo se za nekaj let vrnili v Slovenijo, je bila to dobra izkušnja, a mož se pri nas ni znašel. Čutil se je utesnjenega. Vrnili smo se v mehiško prestolnico, v mesto nepričakovanih kombinacij, pretoka ljudi, prevoznih sredstev, misli in energij,« začne svojo pripoved. Živeli so v glavnem mestu Ciudad de Mexico, v četrti, kjer živi toliko prebivalcev kot v celotni Sloveniji.
V Mehiki je več let poučevala na priznani univerzi. »Šola, na kateri sem delala, je bila zasebna in je od nas včasih zahtevala prave akrobacije. Zdaj vidim, da mi je vse to koristilo. Ne vem in tudi ne razmišljam o tem, kako bi bilo v Sloveniji, mehiška izkušnja pa mi je omogočila drugačen pogled na svet, kar je menda običajna posledica življenja v tujini. V osebnem življenju mi je Mehika dala veliko, predvsem je v meni izostrila čut za druge in potrebo po boljši komunikaciji. Naučila me je jasno razložiti, kaj potrebujem, in bolje poslušati. Naučila me je solidarnosti, vztrajnosti, odpornosti in hvaležnosti,« razmišlja o tem, kaj ji je tujina dala.
Razlogi za vrnitev
Vseeno ji je postregla tudi s prizori, ki so utrjevali željo, da se z družino vrne domov. Ko so roparji zadnjič vdrli v njihov dom, so ji zvezali roke in noge, okoli glave pa tesno prevezali črno najlonko. »V Mehiki imamo težave z organiziranim kriminalom in vsesplošno korupcijo, gre torej za sistemsko uničevanje družbenega tkiva, institucij in medčloveških odnosov. Življenje je nevarno, na navadne roparje pa znamo gledati celo sočutno, češ, revež v življenju ni imel druge priložnosti. Življenje v prestolnici je adrenalinska izkušnja in ljudje so zvečer hvaležni, da so dan preživeli brez težav. Zrak je slab, v prestolnici vdihavaš pline. Občinski uradnik ti nikoli ne bi zaupal številke svojega telefona in otroke učimo, da ne smejo zaupati policaju. V prestolnici ljudi ne sprašuješ, kje živijo, tega se preprosto ne vpraša. Informacije se podaja na lahkoten, površen način. In zelo previdno izbereš ljudi, ki jim zaupaš,« našteva stvari, ki Mehiko vodijo proč od socialne države, socialnega čuta in možnosti, da uspe tudi tistim iz revnejših slojev. »Na šoli, kjer sem delala, je bila šolnina tako visoka, da je za plačilo včasih delala vsa širša družina, tudi tete in babice, da bi le otroka spravili navzgor, v višji družbeni razred,« razkrije in pripomni, da ob tej izkušnji težko doume, kako malo se tega privilegija, te splošne pravice do šolanja zavedamo v Sloveniji.
Po vrnitvi v Slovenijo si je uredila status samostojne podjetnice, danes jo na Mostu na Soči zaposluje oživljanje nekoč znane gostilne Vuga. Letošnje poletje so obiskovalcem Mosta na Soči odprli prve tri sobe. Z birokracijo imajo kot medcelinska družina že veliko izkušenj in zato tudi debelo kožo. »Ker smo vsi tudi evropski državljani, imamo morda manj težav kot drugi prišleki iz Latinske Amerike. Hčerki iščeta svojo pot. Zanju je to mogočen preskok, posebej zdaj, ko nista več otroka. V Evropi pogrešata zlasti empatijo, čut za druge in drugačnost, ki ti ga v Mehiki privzgajajo od malega. Omenila bi tudi jezikovne ovire. Te bi naši otroci, ki niso bili deležni sistematičnega šolanja v slovenskem jeziku, imajo pa slovensko državljanstvo in znanje kuhinjske slovenščine, veliko lažje premagovali s posebej prilagojenimi jezikovnimi tečaji slovenskega jezika. Moja družina ni edina, ki je v tem položaju, to vem iz pogovorov z znanci in prijatelji prišleki,« razkrije težave vračajočih se Slovencev. Nazorno opiše, kako se zaradi pomanjkljivega besednega zaklada in poznavanja izrazov široko obzorje in svetovljanskost rada skrčita na osnovne pojme in besede, kar v trenutkih deluje celo smešno ali vzbuja neudobje. »Ena od hčerk svoj odnos do nenadnih jezikovnih pasti, s katerimi se sooča, v smehu povzame s frazo iz neke TV-serije: 'If only you knew how smart I am in Spanish!' Ko bi le vedeli, kako brihtna sem v španščini! Tudi sama imam težave z izrazi iz sveta financ in tudi drugih tehničnih področij, a jih premagujem z razumevanjem s strani svojih sogovornikov.«
Ne poraz, ampak absolutna zmaga
In kako gledajo nanje domačini? Se tudi sami morda srečujejo s kančkom medsosedske privoščljivosti, češ, vrnili ste se, ker vam v tujini ni uspelo? Barbara odkima, med domačini se počutijo sprejete. »Uspeh ali poraz, to je odvisno od tega, po kaj je posameznik v ta tuji svet odšel. Jaz sem si odšla odpret glavo in srce, nisem odšla s trebuhom za kruhom. Kdo drug je morda odšel na pot znanstvenika ali baletnega plesalca, spet kdo tretji si je želel živeti v drugačnem okolju. Vrnitev domov za nekatere sploh ne pride v poštev, midva z možem pa sva o starosti na Mostu na Soči govorila od vsega začetka. Najina vrnitev torej ni bila poraz, ampak absolutna zmaga,« pripoved o vrnitvi zaključi naša sogovornica.
