»Tema je bila, pa še on je bil črn«

Z brati je v stiku

Kako je danes v Maliju?

»Država je potencialno bogata. Mali ima veliko vode, ki je najpomembnejša strateška surovina, pa tudi zemlje in zlata. Vseeno v severnem delu države prihaja do pomanjkanja hrane zaradi dolgotrajnih suš in varnostnih razmer, čeprav je tam dovolj vode in zemlje. Razmere so bolj kompleksne, kot se zdi na prvem pogledu. Eno izmed skupin podpira tuji kapital. Ker afriške elite niso same rešile določenih težav, so jih prišli intervencijsko reševat od zunaj.«

Imate tam še koga bližnjih?

»Brate. Živijo na vasi, dosegljivi so po mobilnem telefonu, nečak ima internet. Gledajo tudi televizijo, kar jim omogoča sončna energija. Včasih smo si le pisali in pisma so potovala en mesec.«

Kako to, da ste prišli prav v Slovenijo?

»Država je imela urejen izobraževalni sistem, ki je nadarjenim omogočal štipendiranje študija v tujini. Iz Malija so hodili študirat v Rusijo, Francijo, na Poljsko, v Romunijo, obe Nemčiji, Kanado, ZDA… Meni je država dodelila štipendijo za Jugoslavijo. Možnost sem imel izbirati med študijem medicine, biologije ali gozdarstva. Po študiju se je bilo treba vrniti v domovino.«

Vidim, ja.

»V času, ko bi se moral vrniti, je bila na oblasti vojaška hunta in niso si želeli vrnitve intelektualcev. Z ženo, ki je iz Malija prišla na študij nekaj let za mano, sva si v Ljubljani ustvarila dom.«

Doštudirali ste, po čem se še spomnite študentskih let?

»V 4. bloku je bil ob petkih afrodisko, za mnoge najboljši žur v študentskem naselju. V menzi so se vrstili koncerti, zunaj pa športni turnirji.«

Štipendije sčasoma ni bilo več.

»Po končanem gozdarstvu sem vpisal magisterij in iskal priložnost za delo. Eno najlepših obdobij mojega življenja je bilo, ko sem po slovenskih vaseh in mestih nabiral naročnike za Dnevnik in Nedeljski dnevnik. Na tak način sem dodobra spoznal Slovenijo. Nato sem imel v Dnevnikovi ediciji Hopla tudi redno kolumno Pisma Afričana. Prvič sem tekst narekoval, nato sem pisal sam.«

»Gospa, jaz sem črn«

Akvizitersko delo ste začeli leta 1990. Je bilo opaziti kakšno razliko med ljudmi glede na pokrajine?

»Takrat sem opazil predvsem prijaznost, ki je bila prisotna povsod. Ko so videli črnega človeka pri vratih, jih je zanimalo, kaj počnem v Sloveniji. Velikokrat so me povabili k mizi, naj nekaj pojem, ali pa so mi pripravili kaj za na pot. Je pa bilo čutiti razdeljenost glede politične opredelitve in željo po končanju žalostne zgodbe druge svetovne vojne. Nekoč mi je neka gospa na vprašanje, kaj si misli o Nedeljskem dnevniku, odvrnila: 'Fajn ste, fajn, samo preveč ste rdeči.' Moj odgovor je bil lahko le: 'Gospa, jaz sem črn.'«

Barva kože vam je bila kar v pomoč.

»Bi rekel. Se pa spomnim, ko sem v Postojni v blokovskem naselju pozvonil in je prišel odpret majhen otrok: 'Mami, mami, čist' je črn!' 'Ne odpiraj, ne odpiraj!' ga je svarila mama. Nekoč so mi v naši naročniški službi povedali, da se je pri njih oglasila gospa, ki jim je zaupala razlog, zaradi katerega se je naročila na Nedeljski dnevnik: 'Tema je bila, pa še on je bil črn. Saj je bil prijazen in nič vsiljiv, ampak naročila sem, ker sem se ga malo bala.' Še danes je naročnica.«

Kaj so vas najpogosteje vprašali?

»'A sosed je tudi naročil?' 'Seveda je, gospa. Tukaj nekje imam njegovo naročilnico.' Saj je velikokrat res naročil, ampak šele za gospo; potem ko sem tudi njemu povedal, da je soseda prav tako naročila. Moj dnevni rekord je bil 28 novih naročnikov kompleta Dnevnika in Nedeljskega dnevnika.«

Ste kdaj delali v gozdarstvu?

»Le nekaj raziskav in pa praksa na Koroškem. Sošolci so mi vedno govorili: 'Ibrahim, ti se boš vrnil in v Maliju postal minister.' Ko sem kasneje delal za Dnevnik, sem se v Slovenj Gradcu zapletel v pogovor s človekom mojih let, ki je dejal: 'A veš, da sem bil na praksi z enim Ibrahimom. Ta je zdaj gotovo velika živina v Afriki.' 'Tudi jaz se ga spomnim,' sem odvrnil 'ampak veš, da je ta Ibrahim zdaj ena velika baraba.' 'Ne, ne, ne more biti, ni bil tak.' Ko sem mu razložil, da ta Ibrahim stoji pred njim, je bilo spoznanje zelo prisrčno.«

Avseniki so zakon

Kaj ste vedeli o Sloveniji pred prihodom na študij?

»Vedel sem za Tita in njegovo dejavnost v zvezi z neuvrščenimi. V šoli smo se učili o atentatu Gavrila Principa, ki je bil povod za prvo svetovno vojno. Slišali smo še za nogometne klube Crvena zvezda, Partizan, Hajduk in Dinamo ter da je Jugoslavija med najboljšimi državami na svetu v košarki.«

Kako ste se soočili z novonastalo situacijo ob osamosvojitvi?

»Slovenija je prevzela obveznosti do študentov, ki so prišli še v času Jugoslavije. Transformacija se je zgodila relativno mirno. Ni bilo razpada sistema. Mlada država je šla zrelo na pot uveljavitve. Samozavest je gradila na kulturi. Svojim sem moral kar malo razlagati, zakaj je do tega prišlo in da se ni dalo več naprej po skupni poti. Jugoslavija je bila namreč za Afričane vzor države, liderka neuvrščenosti.«

Nastopili ste v slovenskem filmu Na sončni strani Alp…

»Snemali smo v Triglavskem narodnem parku. To je eden najlepših kotičkov sveta. Všeč so mi tudi Rezervni deli Damjana Kozoleta. Govori o migracijah. Večina ljudi, ki je takrat igrala v tem filmu in so bili v resnici migranti, danes živi tukaj. Je skoraj dokumentarni film. Vaše skrite kamere sem tudi rad gledal. V glasbi pa Slovenija ravno ne briljira. Ampak Avseniki so zakon. Ta glasba ima določeno energijo.«

S čim se preživljate danes?

»Najprej moram povedati, da sem počaščen zaradi intervjuja v Nedeljskem dnevniku, ki mi je v delu mojega življenja dajal kruh. Trenutno na Slovenski filantropiji končujemo projekt Pankultikum. Gre za grajenje omrežja organizacij, ki delujejo na področju kulture, s poudarkom na integraciji migrantov na podlagi njihovih talentov. Migranti v neko okolje prinesejo izkušnje in znanje, ki ga lahko posredujejo družbi, kamor pridejo. Znajo kuhati, snemati filme, znajo jezike in so se pripravljeni integrirati v družbo, kamor pridejo, in živeti na osnovi produktov svojega dela ter ne biti breme socialne podpore. Dejaven sem tudi v Afriškem forumu, ki smo ga ustanovili pred tremi leti.«

Ste zadovoljni z današnjim svetom?

»Ne. Kljub vsej tehnologiji in znanju je toliko grozot. Pohlep uničuje človeštvo. Svet je ušel izpod nadzora. Nismo več v stanju, ko bi se bila skupina voditeljev zmožna dogovoriti za mir, solidarnost. Ni opravičila za tri milijone beguncev iz Sirije, za begunce, ki se utapljajo v morjih… Upoštevanje naravnih in sonaravnih zakonitosti je ena obveznosti človeštva. Želim si več razumevanja, preseganja stereotipov, spoznavanja drug drugega. To je moje poslanstvo.«

Tudi moje.