Slovenci se bomo v nedeljo, 23. novembra, na referendumu ponovno izrekli o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ta je sprožil buren odziv javnosti, saj odpira globoka vprašanja o svobodi posameznika, vlogi medicine in temeljni vrednoti življenja. Medtem ko zagovorniki poudarjajo sočutje in pravico do samostojnega odločanja ob neznosnem trpljenju, nasprotniki svarijo pred etičnimi tveganji, možnostjo zlorab in neskladjem z ustavo.
Da bi razblinili pomisleke o zlorabah, zagovorniki zakona izpostavljajo izjemno strog in večstopenjski postopek, ki ga predlog natančno opredeljuje. Andrej Pleterski iz združenja Srebrna nit pojasnjuje, da je postopek zasnovan tako, da večkrat preveri samostojno voljo pacienta in izključi vse druge možnosti.
Začetek poti
Pot bi se začela pri osebnem ali lečečem zdravniku. Ta bi s pacientom opravil poglobljen razgovor, v katerem bi preverila, ali so bile res izčrpane vse možnosti zdravljenja ali paliativne pomoči. Ključno je preverjanje, ali gre za resnično samostojno odločitev pacienta, kar se med postopkom večkrat preveri. Pacient bi imel nato na voljo čas za razmislek. Če bi pri odločitvi vztrajal, bi sledila drugi obisk pri zdravniku in vključitev notarja. Pri notarju bi pacient ob prisotnosti prič podal prošnjo, ki bi romala na posebno komisijo. Komisija bi nato imenovala drugega, posvetovalnega zdravnika, ki bi se prav tako pogovoril s pacientom. Obvezna bi bila tudi vključitev psihiatra, ki bi preveril, ali pacient izjavo podaja ob polni opravilni sposobnosti. Komisija bi prošnjo odobrila le, če bi bilo mnenje vseh udeleženih strokovnjakov soglasno. V primeru kakršnega koli dvoma ali nesoglasja bi lahko vključila še dodatne strokovnjake, preden bi izdala končno odločbo.
Tudi po odobreni prošnji bi končna odločitev ostala v rokah pacienta. Ta bi imel možnost, da se sam odloči, kdaj (in ali sploh) bo to pravico izkoristil. Pleterski ob tem navaja primer ameriške zvezne države Oregon, kjer se tretjina pacientov, ki pridobijo to pravico, zanjo na koncu nikoli ne odloči. Ko bi se pacient odločil za izvedbo, bi o tem obvestil zdravnika. Ta bi obvestil komisijo, ki bi poskrbela za izdajo recepta za ustrezno učinkovino. Zdravnik in medicinska sestra bi prišla na dogovorjeni kraj, kjer bi pacienta ponovno vprašala, ali si tega res želi, preden bi si učinkovino v telo vnesel popolnoma sam.
Pomisleki nasprotnikov
Kljub natančno določenim varovalkam se v javnosti krepijo glasovi nasprotnikov, ki opozarjajo na sporne vidike. Gre za širok krog posameznikov, civilnodružbenih organizacij, strokovnih združenj in političnih strank, ki izražajo resne etične, verske, medicinske in družbene pomisleke.
Aleš Primc, pobudnik referenduma, zakon označuje kot »srhljiv« in poln možnosti za zlorabe. Njegovo osrednje sporočilo je, da si bolniki zaslužijo pomoč pri življenju, ne pri smrti. Ob tem svari pred nevarnostjo, da bi se starejši in bolni znašli pod pritiskom, da končajo življenje in tako razbremenijo bližnje ali zdravstveni sistem.
Zakon je naletel tudi na nasprotovanje ključnih zdravniških organizacij. Zdravniška zbornica Slovenije meni, da pomoč pri končanju življenja ni medicinski postopek, temveč »storitev sui generis«. Zbornica poudarja, da zakon zdravnikom nalaga dejanje, ki »izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja pomoči pri samomoru«, in s tem prelaga breme morebitnih napak v postopku na zdravstvene delavce.
Proti zakonu se je jasno izreklo tudi Slovensko zdravniško društvo, ki meni, da je zakon nedomišljen in na neprimeren način posega v temeljni odnos med bolnikom in zdravnikom ter v zdravniško etiko. Poudarjajo, da je zdravnikovo poslanstvo varovati življenje, lajšati trpljenje in spoštovati dostojanstvo do naravne smrti, ne pa sodelovati pri njenem pospeševanju.
Odločno proti je tudi Slovenska škofovska konferenca z utemeljitvijo, da je »človeško življenje od spočetja do naravne smrti nedotakljiv dar Boga«. Namesto pomoči pri samomoru pozivajo h krepitvi paliativne medicine in vsestranski pomoči življenju.
Paliativa, ustavnost in pravica do ugovora
Zagovorniki zakona na te pomisleke odgovarjajo s pojasnili, da zakon ne ukinja pomoči, temveč dodaja možnost izbire v skrajnih primerih.
Glede vloge zdravnika poudarjajo, da so ti nujni za strokovno oceno, ali res obstaja trajna in neodpravljiva medicinska indikacija, ki povzroča trpljenje. Prav tako je njihova prisotnost ob končni izvedbi ključna iz varnostnih razlogov. Ob tem zakon vsem zdravstvenim delavcem, ki bi lahko sodelovali v postopku, zagotavlja pravico do ugovora vesti. To pomeni, da jih v sodelovanje nihče ne more prisiliti, niti ne bodo kaznovani, če bodo sodelovanje odklonili.
Andrej Pleterski zavrača trditve o »evtanazijskem mobingu« oziroma pritisku na paciente. Meni, da te trditve ne temeljijo na nobeni znanstveni študiji, ampak so povsem propagandnega značaja. Prav tako je prepričan, da so očitki o neustavnosti neutemeljeni. »17. člen ustave sicer govori o nedotakljivosti življenja, vendar gre pri tem za nedotakljivost s strani države in zato nimamo smrtne kazni,« razlaga Pleterski. Ta nedotakljivost po njegovem mnenju ni absolutna, saj tudi samousmrtitev sama po sebi ni kazniva. Zagotavlja, da bo zakon usklajen s kazenskim zakonikom, po katerem pomoč pri samomoru ne bo kazniva, če bo izvedena v skladu z določili tega zakona.
Ključen poudarek zagovornikov je, da zakon ne nasprotuje paliativni oskrbi. »Paliativno oskrbo podpiramo vsi. Je izjemno koristna in pomaga ogromni večini ljudi,« pravi Pleterski, a dodaja: »Nikoli pa ne more pomagati prav vsem in tem je namenjen ZPPKŽ. Zakon ne nadomešča paliativne oskrbe, ampak jo dopolnjuje.«
Pleterski miri tudi pred najbolj skrajnimi strahovi: »Zakon nikomur ne daje dovoljenja za ubijanje.« Pojasnjuje, da se za tiste, ki ne bodo izrecno zaprosili za pomoč, ne bo spremenilo nič. »Ne bo nobenega avtomobila, ki bi po nalogu vlade vozil zdravstvene delavce z injekcijami, s katerimi bi ubijali stare, onemogle, osamljene, da bi državni proračun zmanjšal izdatke za zdravstvo in pokojnine,« slikovito opiše in dodaja, da so neutemeljeni tudi strahovi pred prekupčevanjem z organi, saj ima Slovenija na tem področju odličen in nadzorovan sistem.
Pomembno je tudi razlikovanje, da slovenski zakon predvideva izključno pomoč pri samousmrtitvi (kjer si pacient učinkovino vnese sam), ne pa evtanazije (kjer to stori nekdo drug). V državah, ki omogočajo oboje, se sicer več kot 99 odstotkov postopkov izvede v obliki evtanazije, ki pa je naš zakon ne predvideva. S slovenskim predlogom je tako primerljiv avstrijski zakon; v naši severni sosedi so v letu 2024 pri samousmrtitvi pomagali 112 ljudem, kar predstavlja 12,2 primera na milijon prebivalcev.
Zanimiv primer iz Švice
Slovenija še zdaleč ni edina država, kjer se o tem resno razpravlja. Pravzaprav se zdi takšna razprava kar malce mlačna, nesmiselna, ko človek pogleda čez meje svoje domovine.
Vzemimo primer Švice. Kdor je imel priložnost razpravljati s kakšnim Švicarjem o teh zadevah, je bil bržkone presenečen. Kakšen zanimiv pogled! Nemara bi ga najbolje lahko opisali kot željo, da sami vplivamo na svojo prihodnost in jo nadzorujemo. Za kaj gre?
Če pogledamo Švico, hitro ugotovimo, da ima edinstveno zakonodajo, ki ureja konec življenja. Da bi bolje razumeli tamkajšnjo ureditev, je treba najprej postaviti ločnico – kot je to tudi v našem in v mnogih drugih primerih – med aktivno evtanazijo in instrumentom, ki bi mu lahko rekli pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. Ta razlika je ključna za razumevanje švicarskega modela in tudi za razumevanje, zakaj se nekateri zdravi ljudje tam odločijo urediti to možnost za svojo prihodnost.
Podrobnejši pogled namreč pokaže, da je v nasprotju z državami, kot sta Nizozemska in Belgija, aktivna evtanazija (ko zdravnik ali druga oseba neposredno vbrizga, recimo, smrtonosno sredstvo pacientu) v Švici pravzaprav nezakonita. Kar švicarska zakonodaja dopušča, pa je pomoč pri končanju življenja. 115. člen švicarskega kazenskega zakonika določa, da pomoč pri samomoru ni kazniva, če je dana iz nesebičnih nagibov. To pomeni, da oseba, ki pomaga, pri tem nima nobene osebne koristi.
Na podlagi te zakonske podlage delujejo organizacije, kot sta Dignitas in Exit. Te omogočajo postopek pomoči pod strogimi pogoji: oseba mora trpeti za neozdravljivo boleznijo, neznosnimi bolečinami ali neznosno invalidnostjo. Človek mora biti tudi v trenutku odločitve priseben, torej sposoben razsojanja. Želja po smrti pa mora biti trajna in premišljena, ne posledica trenutne krize.
Zadnje dejanje – zaužitje smrtonosne substance – mora oseba opraviti popolnoma sama.
Želja po avtonomiji
Organizacija Dignitas je znana tudi po tem, da pod temi pogoji pomaga tujim državljanom, kar je privedlo do pojava »turizma za smrt«.
Običajno je članstvo v takšni organizaciji večletno. Plačujejo tudi nekakšno članarino. In morda se zdi protislovno, da bi zdrav človek, ki uživa v življenju, razmišljal o včlanitvi v organizacijo, kot je Dignitas. Vendar pa za te posameznike ne gre za trenutno željo po smrti, temveč za globoko zakoreninjeno željo po avtonomiji in nadzoru nad lastno prihodnostjo.
Mnogi se včlanijo, da bi si zagotovili »izhod v sili«, če bi jih v prihodnosti prizadela neozdravljiva bolezen, kronične bolečine ali huda invalidnost. Paradoksalno je, da jim prav obstoj te možnosti daje moč in mir za življenje v sedanjosti, saj zmanjša tesnobo pred prihodnostjo.
V pogovoru se hitro pokaže, da je ključni dejavnik tudi strah pred degenerativnimi boleznimi. Ljudi ne skrbi toliko smrt sama, kot jih skrbi možnost dolgotrajnega propadanja, izgube spomina, osebnosti in samostojnosti, kar dojemajo kot socialno smrt. Gre pa bržkone tudi za filozofsko prepričanje, da mora posameznik imeti pravico samostojno odločati o vseh vidikih svojega življenja, vključno z njegovim koncem. To Švicarji vidijo kot zadnje dejanje osebne svobode – pravico odločati, kdaj trpljenje preseže dostojanstvo.
Pomembno je tudi vedeti, da velika večina članov v teh organizacijah v Švici te možnosti na koncu niti ne izkoristi. Že sama psihološka uteha, da imajo nadzor in da jim ne bo treba trpeti proti svoji volji, jim zadostuje.
