Odraščanje je enkratna in hkrati zahtevna izkušnja – gre za obdobje, ko ob spoznavanju sveta odkrivamo tudi sami sebe. Poleg lepih trenutkov ga zaznamujejo tudi izzivi, pritiski in stiske, ki jih otroci in mladostniki ne zmorejo vedno deliti z bližnjimi. Prav zato je pomembno, da vedo, kam se lahko obrnejo po pomoč. Ena od možnosti so tudi Unicefove varne točke. V Sloveniji v 120 krajih deluje 1062 Unicefovih varnih točk, kjer otroci v stiski najdejo varno zavetje in podporo.
Začnimo pri osnovah: kaj sploh so varne točke in kje jih otroci lahko najdejo? To so javno dostopni prostori – od trgovinic, knjižnic, lekarn, policijskih postaj in mladinskih centrov do avtobusov Ljubljanskega potniškega prometa in mestnih avtobusov v Novi Gorici, ki delujejo pod okriljem Unicefa Slovenija, odgovarja Eva Kržišnik Janša, koordinatorka projekta Varne točke pri Unicefu Slovenija. V njih več kot 3000 usposobljenih prostovoljcev otrokom in mladim v stiski nudi zaščito, pomoč ali nasvet ter jih po potrebi usmeri na pristojne institucije.
Predlogi otrok (u)slišani
Mreža varnih točk pri nas deluje od leta 2002, prvo pa so po vzoru dobre prakse iz Italije, kjer so bile namenjene zgolj preprečevanju vrstniškega nasilja, vzpostavili v Novi Gorici. Eva Kržišnik Janša pojasnjuje, da je slovenski model sčasoma prerasel italijanskega in pri nas varne točke delujejo širše. »Kot podporne točke na poti iz šole domov ali v času, ko so šole zaprte in staršev še ni doma.« Otroci se namreč pogosto znajdejo v stiskah, ki jih sami ne znajo razrešiti, starši pa jim niso vedno časovno ali prostorsko na voljo. Varne točke so tako postale podporna, neformalna mreža, ki otrokom nudi prvo pomoč in jih po potrebi napoti k strokovnjakom. Analize Unicefa Slovenije kažejo, da otroci in mladi prihajajo na točke z veliko širšim naborom težav, ki presega zgolj problematiko vrstniškega nasilja.
Izbor varnih točk poteka v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi, pri čemer pomembno vlogo igrajo tudi otroci – pred vzpostavitvijo nove mreže jih povprašajo, ali jo v svojem okolju potrebujejo in katere prostore sami vidijo oziroma predlagajo kot primerne.
Varne točke niso le fizični prostori, ampak za mnoge otroke že samo njihova prisotnost predstavlja občutek varnosti. »Kot nam povedo otroci, je ena ključnih funkcij varnih točk, da že njihov obstoj deluje kot psihološka opora, čemur rečemo tudi 'varnost na zalogo'. Tudi če jih otroci nikoli ne obiščejo, že zavedanje o njihovem obstoju in možnosti dodatnega vira pomoči krepi njihovo psihološko odpornost ter občutek varnosti v lokalnem okolju,« pojasnjuje koordinatorka projekta.
Pomemben je tudi pogum
Poleg prepoznavnosti pa je ključno tudi, da otroci zberejo pogum in v stiski poiščejo pomoč. »Zato veliko delamo tudi na opogumljanju, opolnomočenju otrok, da si o svoji stiski upajo spregovoriti. Vsak vstop v varno točko je namreč pogumen korak,« doda koordinatorka projekta. Ob tem spodbujajo otroke in mlade, da mrežo varnih točk v lokalnem okolju – skupaj s starši ali pedagoškimi delavci – raziščejo in obiščejo, še preden se znajdejo v stiski ali težavah.
Varne točke so danes prisotne po vsej Sloveniji, a ne enakomerno: v nekaterih občinah jih je več, v drugih manj, nekaj pa je še občin, kjer teh točk sploh še ni. Varnih točk, ki jih prepoznamo po posebni modro-beli nalepki ob vhodu – smejoči se hišici, je več v večjih mestih, pri čemer izstopa predvsem osrednjeslovenska regija. Zemljevid vseh si je mogoče ogledati na spletni strani www.varnetocke.si.
Zaupanje je ključ
Kako poteka postopek? Ko otrok vstopi v varno točko, ga najprej sprejme eden od zaposlenih. Njegova prva naloga je, da otroku zagotovi občutek varnosti in sprejetosti, nato se z njim pogovori sam ali ga pospremi do sodelavke oziroma sodelavca, ki je za to usposobljen. »Pogovor pokaže, s kakšno težavo otrok prihaja in kakšno pomoč potrebuje ter ali jo lahko dobi že v sami varni točki ali pa mu pomagamo pri iskanju ustrezne organizacije, denimo mladinskega centra, svetovalnice, centra za socialno delo in podobno,« pojasnjuje Eva Kržišnik Janša. »Kadar je treba, se vključijo pristojne institucije. Varne točke imajo ta privilegij, da je proces vzpostavljanja zaupanja veliko krajši kot sicer v medosebnih odnosih – otroci, ki vstopijo v varno točko, se namreč že vnaprej odločijo, da nam bodo zaupali težavo. Pri tem jih zaposleni podprejo tako, da si vzamejo čas zanje, jih poslušajo spoštljivo in aktivno, so jim pripravljeni pomagati in varujejo njegove osebne podatke.«
Na varne točke se vsako leto obrne več sto otrok, vendar poročila s terena kažejo, da številnih obiskov prostovoljci niti ne prepoznajo kot del projekta, saj gre pogosto za manjše težave, na primer obliž na rano, kozarec vode ali zavetje pred dežjem, ali pa za obisk v sklopu promocijskih aktivnosti. »Kljub temu varne točke redno beležijo tudi primere hujših stisk, ki bi sicer lahko ostale skrite pristojnim institucijam – policiji, centrom za socialno delo ali šolam. Takšne otroke povežemo s strokovnimi službami sistema zaščite otrok. Beležimo vedno več primerov, ko se otroci k nam zatekajo zaradi duševnih težav in stisk, zato temu prilagajamo tudi obseg in vsebine izobraževanj za prostovoljce,« dodaja Kržišnik-Janševa.
Prva želja otrok: pokličite starše
Ali so starši obveščeni o otrokovem obisku varne točke? Varne točke delujejo v skladu z zakoni in smernicami za zaščito otrok. »Ko gre za hujše stiske in se vključijo pristojne institucije, kot je policija ali center za socialno delo, so starši vedno vključeni v proces. To povemo tudi otrokom,« pojasnjuje postopke koordinatorka projekta. »Otroci, ki se jim zgodi kaj hudega, velikokrat želijo, da jim pomagamo vzpostaviti stik s starši. Pri manjših težavah, kot so obliž na rano, kozarec vode, zavetje pred dežjem ali nasvet, staršev načeloma ne vključujemo – razen če ocenimo drugače.«
Veliko varnih točk predstavljajo organizacije, društva in zavodi, ki projekte povezujejo s svojo dejavnostjo, Unicef Slovenija pa jih podpira tudi z drugimi programi. »Varne točke se dopolnjujejo s projektom Kako se počutiš, s katerim krepimo psihosocialno prožnost otrok in mladih, ter s projektom Na meni je, ki spodbuja njihovo participacijo in sooblikovanje okolja, v katerem živijo,« dodaja Kržišnik-Janševa.
»Ključno je, da varna točka zna vzpostaviti stik z otrokom, ga pomiriti in s pogovorom ugotoviti razlog obiska oziroma stisko, ki ga je pripeljala. Pri tem uporabljamo protokole in navodila, po podporo pa se lahko vedno obrnemo tudi na Unicef Slovenija.«
Kakšnih izboljšav bi si želeli za otroškim potrebam še bolj prilagojeno delovanje varnih točk?Projekt se po njenih besedah stalno razvija in prilagaja potrebam na terenu, a bi jim za njegovo širitev in izboljšanje koristila dodatna sredstva. »Na splošno pa bi si za otroke želeli dovolj dostopnih, učinkovitih in sočutnih sistemov, ki stiske prepoznajo pravočasno ter se nanje odzivajo povezano in v skladu z resničnimi potrebami otrok in mladih,« zaključuje Eva Kržišnik Janša.
