Osmega septembra, dan preden bi se morale končati moje počitnice v Nepalu, je policija v prestolnici Katmandu in drugih mestih odprla ogenj na mlade protestnike, ki so nasprotovali vladni korupciji. Tistega dne je bilo po vsej državi ubitih najmanj 19 ljudi, več kot 300 pa ranjenih. Posnetki policijske brutalnosti so se hitro razširili po državi in svetu.
Naslednje jutro se je na ulice odpravilo še več ljudi, da bi izrazili svoje nezadovoljstvo z vlado. Na poti, peš od turističnega območja Thamel v Katmanduju do mednarodnega letališča Tribhuvan, sem se znašel v prvih vrstah teh protestov.
Država je zdrsnila v anarhijo. Nepalski parlament in domovi več politikov so bili požgani, iz zaporov pa je pobegnilo 13.500 zapornikov. Večji del dneva je bilo nebo polno dima, slišal pa sem le nenehno streljanje.
Protestniki so se zbrali na letališču, da bi vladnim uradnikom preprečili beg iz države. To je, skupaj z dimom gorečih stavb, prisililo odgovorne k prekinitvi letov za nedoločen čas. Ker nisem imel kam iti, sem se spoprijateljil z nekaj domačini, ki so mi pomagali najti prenočišče.
Naslednje jutro smo se na poti nazaj v moj hotel v Thamelu peljali skozi lokalno stanovanjsko sosesko. Med stavbami je bila velika, blatna zaplata zemlje, na kateri so ljudje vseh starosti igrali nogomet.
V vsem času svojega bivanja v Nepalu, med katerim sem potoval tudi v regijo Everesta na severovzhodu države, nisem videl toliko ljudi, ki bi se v javnosti ukvarjali s športom. Na splošno se je zdelo, da javne prostore uporabljajo za vse drugo kot za šport, pogosto so čez dan postali parkirišča.
Ko pa so se napetosti stopnjevale, sem v dolini Katmanduja videl vse več ljudi, ki so se ukvarjali s športom. Skoraj vsi Nepalci, s katerimi sem govoril, so menili, da so se s športom ukvarjali zato, ker so po protestih in policijskem nasilju ljudje potrebovali smisel – nekaj, kar bi jih napolnilo z veseljem, saj je bilo zadnjih 48 ur žalostnih.
Za tiste, ki so se z njim ukvarjali, je šport postal svetilnik upanja v času negotovosti. Najbolj se spomnim jutranjega tekača in lokalne nogometne ekipe, ki je trenirala na podeželskem, goratem igrišču.
Moč športa
Raziskave, vključno z mojo lastno, kažejo, da ima šport lahko pomembno vlogo pri izboljšanju kakovosti življenja posameznikov in skupnosti – in celo pri graditvi zmogljivosti celotnih narodov. Moč športa kot orodja za razvoj in mir – zlasti v časih civilnih nemirov, konfliktov in napetosti – je očitna že desetletja.
Eden od slavnih primerov se je zgodil med prvo svetovno vojno. Vojaki na zahodni fronti so okoli božiča leta 1914, pet mesecev po začetku sovražnosti, sklenili neuradno premirje, nato pa so se srečali na nikogaršnji zemlji in so igrali nogomet.
Novejši primer lahko najdemo v od vojne razdejanem Južnem Sudanu. Uspeh moške državne košarkarske reprezentance, ki se je uvrstila na svetovno prvenstvo v košarki leta 2023 in na olimpijske igre v Parizu leta 2024, je državi pomagal ustvariti novo identiteto. Južni Sudan ostaja nestabilen, vendar je košarka zdaj eden najbolj cenjenih izvoznih artiklov države.
Ta vpliv je poudaril Luol Deng, nekdanji profesionalni košarkar iz Južnega Sudana, ki je pred olimpijskimi igrami za BBC Sport Africa povedal: »Odkar sem se rodil, ne poznam drugega kot pogovore o vojni.« Zdaj pa, je dejal, ljudje v Južnem Sudanu komaj čakajo, da pripovedujejo o košarki, tudi če je sami ne igrajo. »To je olajšanje. Končno imamo nekaj pozitivnega, o čemer se lahko pogovarjamo.«
Med svojim podaljšanim bivanjem v Katmanduju sem spoznal lastnika lokalnega fitnesa in tekmovalnega bodybuilderja, člane boksarskega kluba v Katmanduju in več vodnikov za treking. Ljudje so me ogovarjali tudi na ulici.
V teh pogovorih sem spoznal strast in ponos, ki ju Nepalci začenjajo gojiti do športa. Na paraolimpijskih igrah v Parizu je Palesha Goverdhan osvojila bronasto medaljo v parataekwondoju – prvo nepalsko paralimpijsko ali olimpijsko medaljo v zgodovini.
Kriket je eden najhitreje rastočih športov v Nepalu. Leta 2024 se je moška ekipa šele drugič uvrstila na svetovno prvenstvo T20, trenutno pa igrajo serijo tekem T20 z Zahodno Indijo. V novem letu bo Katmandu gostil 21-dnevni kvalifikacijski turnir za žensko svetovno prvenstvo T20 leta 2026.
Nekateri Nepalci, s katerimi sem govoril, se bojijo, da bodo posnetki protestov odvrnili ljudi od obiska njihove države, ki je močno odvisna od turizma. V času, ko prihodnost Nepala ostaja negotova, lahko šport poenoti državo in v imenu njenih prebivalcev govori na svetovnem odru.
Nedolgo nazaj je Nelson Mandela uporabil svetovno prvenstvo v ragbiju leta 1995 za združitev razdeljenega južnoafriškega naroda po koncu apartheida. Kot prvi predsednik Južne Afrike je med turnirjem slavno nosil zeleni dres državne reprezentance. Mandela je po zmagi v finalu tudi izročil pokal kapetanu ekipe Francoisu Pienaarju.
Ti močni simboli so postavili temelje za mavrični narod, izraz, ki ga danes uporablja za opis raznolike in večkulturne družbe Južne Afrike. Zapuščina Mandelovih prizadevanj je še vedno očitna, kljub različnim družbenim izzivom, s katerimi se Južna Afrika še naprej sooča.
Siya Kolisi je leta 2018 postal prvi temnopolti kapetan južnoafriške ragbijske ekipe in naslednje leto svojo državo popeljal do zmage na svetovnem prvenstvu. Upam, da bo šport na podoben način v prihodnosti pripomogel k izgradnji bolj enotnega Nepala.
***
Ta članek je bil prvotno objavljen na spletišču The Conversation pod licenco Creative Commons. Preberite izvirni članek. Na tem mestu je objavljen z izrecnim dovoljenjem avtorja.
