Pričevanja s fronte

V knjigah se loteva zgodb iz druge svetovne vojne. Noč pada na Dobrovlje je roman, ki ga je napisal po zapiskih spominov svojega očeta Ludvika Zupanca - Iva. Kronika partizanščine na Štajerskem in v Savinjski dolini. Bil je borec v prvi frontalni bitki med partizani in Nemci, ki je bila 26. oktobra 1941 na Čreti na Dobrovljah.

Sledila je druga knjiga, Rdeči sneg na Igrišah. Roman piše zgodbo družine Hribar, ki se je leta 1901 preselila z Motnika na Igriše, prelaz med Gozdnikom in Kalom, na nekdanjo domačijo Igrišnikovih. Glavna junakinja je Marija Hribar - Mimika. Ko so Nemci leta 1943 domačijo požgali, so pobili skoraj vso družino. V goreči hiši so ubili tri partizane, mačeho, pred hišo so ustrelili gospodarja, pri hlevu pa sina Franca in sosedovega Ramšakovega Franca. Mimiko so odvlekli v zloglasni celjski zapor Stari pisker, v mariborske zapore, v taborišča Auschwitz, Ravensbrück, Siemensstad, Sachsenhausen, Spandau. Vse je preživela in se po zmagi vrnila domov. Laznika, ki so ga zajeli z njo, pa so meseca junija še z devetimi talci ustrelili pod Gozdnikom. Star je bil komaj 16 let.

Še so tiste poti je tretja Brankova knjiga. Zgodbe pripovedujejo Franc Petek iz Pongraca, njegov brat Vinko iz Sv. Lovrenca in Karel Gorišek iz Pongraca. Obujajo spomine na nemško hajko oktobra 1944, v kateri je padlo šest partizanov, zgorelo nekaj domačij in zidanic. Opisan je beg Karla Goriška pred gestapovci v partizane, aretacija Pavlike in Škrabarja, pot Nežike Ribič - Cvetke iz Zabukovice v partizane in še nekaj zgodb domačinov.

Usode izgnancev

V zadnjem poglavju se Branko Zupanc sreča z usodami izgnancev: »Opišem pot Pavelškove družine iz Migojnic v pregnanstvo leta 1941 in vrnitev v domači kraj leta 1945. Moja mati Vida in teta Sonja Županič sta mi pripovedovali, kako so družino na Hrvaško izselili Nemci.

Tudi v novi knjigi Po cesti usode bom pisal o tej tematiki, v njej bo nekaj resničnih zgodb, ki so mi jih pripovedovali ljudje. Dragocena pričevanja ljudi, ki so jih Nemci izgnali leta 1941 v Nemčijo in na Hrvaško.«

Iz resničnih spominov resničnih ljudi na resnične dogodke romani?

»Drži, vse je res, le malo ustvarjalnega navdiha sem si privoščil. Te zgodbe se človeka globoko dotaknejo. Kaj vse so pretrpeli ti fantje in možje, ta dekleta in žene. Kakšni junaški časi, kakšni velikanski podvigi, veličastne zmage na poti do čistih ciljev. Zdaj se pa z vsem tem tako nesramno igrajo.

Moj oče je bil štajerski prvoborec, saj je odšel v partizane 26. julija 1941. Začel je v Savinjski četi, kasneje pa je bil borec Štajerskega bataljona, ki mu je poveljeval legendarni Franc Rozman - Stane.

Oče je bil edinec. Zaradi izdajstva so Nemci nekaj dni pred božičem aretirali njegovega očeta in mater. Očeta so ustrelili kot talca, mati pa je umrla v Auschwitzu. Zaradi podlega izdajstva!

Po očetovi smrti sva s sestro našla njegove obširne zapiske. Zbral sem jih, uredil, nekaj dodal po spominu na njegove pripovedi.«

Zgodovina se pozablja

Januarja 1945 je Ivo s 83 soborci krenil peš iz Starega trga ob Kolpi v Beograd v vojno akademijo. Sremska fronta je bila še vroča, morali so čez Madžarsko: »Nova knjiga bo opisala resnična doživetja družine Joštovih iz Kompolj pri Boštanju, ki so jih Nemci novembra 1941 izselili v Nemčijo, družine Bratina, očeta, mame in petih otrok iz Celja, ki so jih Nemci septembra 1941 izselili na Hrvaško, družine Pavlin in Štefanije Mlakar, ki so jo Nemci novembra 1941 iz Senožet pri Krškem izselili v Nemčijo. Antona Jošta so za vsako ceno ceno poskusili spraviti v enote SS, ni se dal. Joštova družina je bila žrtev čiščenja ozemlja za naselitev Nemcev, družina Bratina je bila na spisku domačih izdajalcev, ki so jih predali Nemcem. Zato niso šli v Nemčijo, ampak na Hrvaško. Oče, mama, pet otrok. Tam so jih izkoriščali kot ceneno delovno silo. Ustaši so jih hoteli naseliti v srbsko hišo, a ker so vedeli, kakšna je bila usoda Srbov, ki so v njej živeli, na to niso pristali. Ustaško maščevanje so prenašali do osvoboditve.«

Ste ljudi, ki so vse to pretrpeli in vam tako do dna zaupali svoje usode, že poznali?

»Sprva ne, zgodbe sem slišal od mame, od njene družine, pa so me pritegnile. Poglejte, kako danes zgodovina tone v pozabo, kako jo spreminjajo, brišejo, mažejo celo zaradi potreb pokvarjene politike, politikov. Zdi se mi res dragoceno zapisati pričevanja ljudi, ki so jo živeli.«

Politika kvari vzdušje

Lahko delo?

»Lažje bi bilo, če bi pisal laži, da so bili žrtve domobranci, da so se oni borili za naš narod. Denar za knjige in predstavitve bi kar deževal, odmevale bi vse do Argentine. Saj ne, da mi borci ne pomagajo, ko knjige izidejo, ko pa naredim literarni večer, je med udeleženci le eden. Ne gre mi v glavo ta odnos borcev, države, do najsvetlejšega, v svetu izjemnega časa. Le ena zguba blekne, da je na njem morda kakšen madež, pa že zadoni, polni mediji. A kaj vsa čast in slava? Partizani, njihove zmage, šole, tiskarne, kultura, delavnice, inovacije, ustvarjanje države sredi okupiranega ozemlja in kolaboracije z Nemci, Italijani, Madžari? Pa saj tega ni bilo ne prej ne takrat ne kasneje nikjer na svetu! Zakaj sklonjene glave?«

Menda zaradi sprave?

»Sprava se je že zdavnaj zgodila, dokler je niso zjahali pokvarjeni politiki in narod razklali, kot še ni bil. Oče je s sosedom pil, ta mu je pomagal pri brajdi in sicer. Pa smo se med igro menili otroci in sem rekel, da je bil moj pri partizanih, sosedov je rekel, da je bil njegov pri Angloameričanih. Ni mi bilo jasno in sem očeta povprašal. Povedal mi je, da je bil domobranec, a da tega ne smem nikoli reči. Kar je bilo, je bilo. Trinajst let mi je bilo, ko smo se z vlakom peljali po Hrvaški v kraje, kjer je bila mama izgnanka. Oče je na suknjiču nosil značko spomeničarja in je sopotnik pripomnil, aha, partizan, jaz sem bil pa pri ustaših. Do konca poti sta skupaj kadila, se menila, obujala spomine, brez ene žal besede.«

Zdaj je malo drugače, sovraštvo kar bruha.

»Le zaradi pranja umazane vesti, zaradi cerkve, ki svojo krivdo taji, in desne politike, ki to trži. Nisem v nobeni stranki, a me je strah, kaj bo iz tega. Ko na družabnih omrežjih berem, kaj trosijo, me kar zmrazi. Naravnost, brez strahu in sramu pišejo, da bi spet klali. Noben argument, še tako prijazna beseda, ne zaleže. Oni bi spet.«