Papež Leon XIV., ki je v začetku tega meseca zapisal zgodovino kot prvi Američan na čelu 2000 let stare katoliške cerkve, je velik ljubitelj športa. Medtem ko je njegov predhodnik, papež Frančišek, slovel po svoji ljubezni do nogometa, pa novoizvoljeni papež, rojen v Chicagu, prisega na tenis in bejzbol.
V intervjuju, objavljenem leta 2023 na spletni strani avguštinskega reda, je o sebi dejal, da je »precej amaterski teniški igralec«. Kar zadeva bejzbol, mu je srce že dolgo predano ekipi Chicago White Sox, kar je potrdil tudi njegov brat John Prevost: »Nikoli ni bil navijač Cubsov. Vedno je bil zvest navijač White Soxov.« Za tiste, ki bejzbola ne poznajo: tudi Chicago Cubs so profesionalna bejzbolska ekipa iz Chicaga in hkrati glavni mestni tekmec White Soxov.
Papež na stadionu: spomin na leto 2005
Ekipa White Sox se je novoizvoljenemu papežu poklonila na prav poseben način – na tribuni za navijače je na enem od stebrov od včeraj razstavljena podoba papeža Leona XIV., poleg nje pa fotografija iz leta 2005, ko je – tedaj še kot oče Bob – spremljal otvoritveno tekmo svetovne serije med White Soxi in ekipo Houston Astros. Tekmo si je ogledal skupaj s prijateljem in dolgoletnim imetnikom sezonske vstopnice Edom Schmitom, ki je umrl leta 2020, ter njegovim vnukom Eddijem. Mimogrede, White Soxi so tisto tekmo slavili.
Vodtvo ekipe White Sox še napoveduje, da bodo obisk očeta Boba stadionu obeležili tudi pri sedežu, s katerega je pred dvema desetletjema spremljal omenjeno tekmo. »Za obiskovalce stadiona je to zanimiv del naše zgodovine, ki si ga bodo zagotovo želeli ogledati,« pravi Brooks Boyer, glavni izvršni direktor in vodja trženja White Soxov. Eddie J Schmit IV, danes star 25 let, ki dela v družinskem vrtcu, se očeta Boba spominja kot »odličnega in dobrosrčnega človeka«. Edova hči, Heidi Skokal, pa je obujala spomine na očetove zadnje trenutke in njegovo napoved, da bo Bob naslednji papež: »’Morda me ne bo tukaj, da bi to videl. Ampak zagotovo bom gledal dol.’ In prepričana sem, da se je tako tudi zgodilo.«
Kljub kritikam vabilo v Belo hišo
Z nedeljsko inavguracijsko oziroma umestitveno mašo je papež Leon XIV. uradno začel svoj pontifikat. Med 200.000 visokimi državnimi predstavniki in verniki, ki so se v nedeljo na Trgu svetega Petra zbrali na umestitveni maši, s katero je Leon uradno začel svoj pontifikat, sta bila tudi ameriški podpredsednik ZDA JD Vance in državni sekretar Marco Rubio. Ob tej priložnosti je Vance papežu izročil pismo predsednika Donalda Trumpa in prve dame Melanie Trump z vabilom na obisk v Belo hišo. Kot smo že poročali, je še v vlogi kardinala Robert Prevost na svojem osebnem računu na omrežju X kritiziral Trumpovo administracijo zaradi migrantske politike. Vance je sicer v nedeljo poudaril, da so ZDA ponosne nanj.
Presenečenje in nadaljevanje Frančiškove dediščine
Vrnimo se korak nazaj. V zgodovinskem preobratu, kot so ga opisali mnogi mediji, ki še vedno odmeva po vsem katoliškem svetu, so na konklavu v Sikstinski kapeli po presenetljivo hitrih štirih krogih glasovanja, ki so skupaj trajali le štiriindvajset ur, 8. maja izvolili novega, 267. poglavarja Rimskokatoliške cerkve. Ameriški kardinal Robert Francis Prevost, ki si je nadel ime Leon XIV., je postal prvi severnoameriški papež doslej. Njegova izvolitev, ki je sledila smrti priljubljenega Frančiška, po mnenju številnih vatikanskih poznavalcev in cerkvenih analitikov nakazuje odločno nadaljevanje smeri, ki jo je začrtal njegov karizmatični predhodnik, s posebnim poudarkom na perečih vprašanjih socialne pravičnosti, medverskega dialoga in skrbi za najranljivejše.
Odločitev za 69-letnega kardinala Prevosta, ki je do sedaj opravljal vplivno vlogo prefekta dikasterija za škofe in je bil pred tem dolgoletni misijonar ter škof v Peruju, je za mnoge presenečenje, vendar je hkrati jasno znamenje želje mnogih v Cerkvi po kontinuiteti Frančiškove vizije.
Primerljivo z izvolitvijo Poljaka leta 1978
Christine Pedotti, direktorica ugledne francoske katoliške revije Témoignage chrétien in prepoznavna predstavnica progresivnega katoliškega krila, je izvolitev Leona XIV. označila za »spektakularno, primerljivo z izvolitvijo Poljaka leta 1978«. Takrat so namreč izvolili Karola Józefa Wojtyło oziroma papeža Janeza Pavla II. Po njenem mnenju gre za močno politično sporočilo, še posebej v luči napetih odnosov z nekaterimi političnimi strujami, vključno z administracijo ameriškega predsednika Donalda Trumpa.
Pedottijeva med drugim poudarja, da je Prevost, čeprav rojen v Chicagu, izrazito mednarodna osebnost: njegov oče je bil Francoz, ima italijanske in španske korenine, obenem pa ima tudi perujsko državljanstvo, kar je posledica njegovega dolgoletnega misijonskega dela v tej latinskoameriški državi. Zadnjih trinajst let pa je preživel v Rimu. »Je človek mostov, kar je izjemno impresivno,« je za francosko revijo L'Obs še komentirala Pedottijeva. Tudi ona, tako kot mnogi drugi poznavalci, je Prevostu sicer pripisovala možnost za izvolitev zaradi njegovega zanimivega življenjepisa, vendar si enako kot drugi ni predstavljala, da ga bodo kardinali izvolili tako hitro.
Izbira papeškega imena Leon XIV. je po mnenju mnogih prav tako izjemno pomenljiva. Leon XIII., ki je Cerkev vodil na prelomnici iz 19. v 20. stoletje (1878–1903), je zgodovinsko zapisan kot avtor temeljne socialne enciklike Rerum novarum (1891). S tem dokumentom se je Cerkev prvič celovito lotila perečih vprašanj delavskih pravic, socialne pravičnosti in neenakosti, ki jih je prinesla industrijska revolucija, ter spodbudila nujno potrebno spravo med katolištvom in modernim svetom.
Takšna odločitev kaže na socialno usmeritev novega papeža. Imena prav gotovo ni izbral po naključju.
Enotnost kardinalov
Na konklavu so odločitev sprejeli presenetljivo hitro, kar je primerljivo z izvolitvijo Benedikta XVI. leta 2005. Ta hitrost kaže, da so bili kardinali bolj enotni, kot se je sprva zdelo javnosti in medijem, ter da je bilo med njimi več podpornikov Frančiškove pastoralne in doktrinalne linije, kot so domnevali.
Analitiki so bili zelo pozorni na prvi javni nagovor novega papeža. Strinjajo se, da je bilo v besedah prav tako zaslediti jasno nadaljevanje Frančiškovega pontifikata, čeprav mnogi pričakujejo, da bo slog novega papeža bolj klasičen od Frančiškovega, ki je bil znan po neposrednosti in kršenju togih protokolov. Robert Prevost ima namreč po besedah ljudi, ki ga bolje poznajo, mirnejši in bolj zadržan slog.
Nekateri strokovnjaki so še posebej izpostavili papeževe besede o nujnosti gradnje mostov med ljudmi in narodi, pa tudi o pomenu sinodalne Cerkve, ki posluša vse svoje člane, ter strastno zavzemanje za mir v svetu, ki ga pretresajo številni konflikti.
Prvi javni nastopi Leona XIV. so delovali mirno, zbrano in samozavestno, kot da bi to počel že vse življenje, kar je vsekakor spodbuden začetek.
Izvolitev Američana, ki ima globoke korenine v Evropi, bogate izkušnje iz Latinske Amerike ter dobro pozna kompleksno delovanje rimske kurije, so njegove prednosti in bržkone kažejo na premišljeno izbiro, ki lahko prispeva k večji povezanosti znotraj Cerkve.
Novi papež je po rodu avguštinec, kar je prav tako zanimivo. Frančišek je bil, denimo, jezuit. Vendar pa je bil Prevost, podobno kot Bergoglio, predvsem škof, ki je deloval med ljudmi in bil blizu vernikom.
Močan čut za organizacijo
Kardinal Prevost, ki je pred imenovanjem za prefekta dikasterija za škofe deloval v Chiclayu v Peruju, kjer je preživel večji del svojega duhovniškega življenja, velja za umirjenega, preudarnega, vendar izjemno učinkovitega voditelja z močnim čutom za organizacijo. Mediji poročajo, da se je njegovo ime med tremi glavnimi kandidati pojavilo že po prvem, neodločenem krogu glasovanja v sredo zvečer. Njegova edinstvena sposobnost, da pooseblja most med Severno in Južno Ameriko, med razvitim svetom in globalnim jugom, je bila očitno všeč kardinalom z vsega sveta.
Številni kardinali, ki so ga bolje spoznali, so novinarjem časnika The New York Times potrdili njegovo primernost za vodenje Cerkve v teh zahtevnih časih. Kardinal Blase J. Cupich iz Chicaga, njegovega rojstnega mesta, je med drugim pohvalil Prevostov način vodenja sestankov, kar je ključno pri usklajevanju različnih jezikovnih skupin in kultur.
Kljub obetavni kontinuiteti pa Leona XIV. čakajo številni izzivi. Pedottijeva je kot eno ključnih nalog izpostavila nujnost nadaljnje in poglobljene reforme rimske kurije. Ne gre le za reorganizacijo, temveč za spremembo miselnosti, da kurija ni sama sebi namen oziroma varuh papeštva na račun papeža.
Glede perečih družbenih vprašanj, kot so vloga žensk v Cerkvi, odnos do spolnih manjšin in ničelna toleranca ter učinkovito soočanje s spolnimi zlorabami duhovnikov, ostaja več neznank, saj Prevost o teh občutljivih temah ni veliko javno govoril.
Kljub temu njegova eksplicitna omemba sinodalne Cerkve v prvem nagovoru po mnenju analitikov nakazuje, da ne bo opuščal vprašanj, kot je na primer volilna pravica žensk v sinodalnih procesih, kar je bila ena od pomembnih novosti Frančiškovega pontifikata.
Prav tako se zdi, da bo odločno nadaljeval Frančiškovo nadvse pomembno delo na področju medverskega dialoga in konkretne pomoči migrantom ter beguncem.
Novi papež je star 69 let, kar pomeni, da je pred njim potencialno dolgo obdobje vodenja. Njegovo zdravje in sposobnost prenašanja izjemne teže te odgovorne naloge bosta ključnega pomena.
Razplet dogodkov
Pot do izvolitve ni bila samoumevna. Več medijev je povzelo približno tak razplet dogodkov: kardinali so po dolgi in slovesni procesiji v sredo vstopili v Sikstinsko kapelo. Meditacija na začetku je trajala kar dolgo, tako da je kardinal Parolin, ki je vodil konklave, celo predlagal preložitev prvega glasovanja na naslednje jutro. Vendar so se kardinali odločili za glasovanje še isti večer. Prvi krog okoli 19.30 je bil nekakšen preizkus terena. Po vrnitvi v Dom sv. Marte so se začeli pogovori o kandidatih.
Kardinal Gerhard Müller, znan kot konservativni kritik Frančiška, je po pogovoru z latinskoameriškimi kardinali o Prevostu izvedel, da ta ne razdvaja. Ozračje za Prevosta je tako postajalo vse bolj pozitivno. Naslednje jutro, v drugem in tretjem krogu, je slika postala jasnejša, v četrtem pa so se glasovi v veliki večini preusmerili k Prevostu. Kardinal Luis Antonio Tagle, ki je sedel poleg Prevosta, je opazil, da je ta globoko dihal, ko so se glasovi kopičili v njegovo korist, in ga vprašal, ali želi bombon, je med drugim povzel The New York Times. Ko je Prevost dosegel potrebno dvotretjinsko večino 89 glasov, je v dvorani izbruhnil aplavz. Prevost je še kar naprej sedel, tako da ga je moral nekdo dvigniti.
Robert Francis Prevost je odraščal v predmestju Chicaga, v globoko verni katoliški družini, katere življenje se je vrtelo okoli župnije Marijinega vnebovzetja. Njegova mati Mildred Prevost (rojena Martinez) je bila izjemna ženska svojega časa: izobražena, ambiciozna, vsestransko talentirana in predvsem globoko verna. Prijatelji so jo klicali Millie, takrat bodoči papež pa jo je ljubeče klical »ma«. Imela je ključno vlogo pri njegovi odločitvi za duhovniški poklic in ga na tej poti vseskozi podpirala. Kot kaže, je bila odločilnejša za njegovo življenje. Oče Louis Marius Prevost je bil med drugo svetovno vojno vojak in je med drugim sodeloval pri izkrcanju v Normandiji.
Mati se je poročila relativno pozno, sredi tridesetih let, z osem let mlajšim Louisom. Imela sta tri sinove, Robert je bil najmlajši.
Mama, ki je umrla za rakom leta 1990, je sinove učila praktičnih življenjskih veščin, se danes spominja brat Louis. V družinski kuhinji jim je razlagala recepte za specialitete: golaž, domačo pico in pečeno govedino. Naučili so se kuhati, čistiti, likati oblačila. Veščine, ki so jim pomagale, da so bili v življenju čim bolj samostojni. Vsa družina je bila tudi usmerjena v izobraževanje.
Robert se je kot mladenič odločil za semenišče reda avguštincev v Michiganu. Vse drugo je, kot radi rečejo, zgodovina.
