Star slovenski rek pravi, da »v španoviji še pes crkne«. V praksi ta krilatica sicer ne drži tako zelo, saj so lahko nekatere španovije zelo dobre in produktivne, druge pa nefunkcionalne in celo toksične. Vse je seveda odvisno od tega, kakšni značaji tvorijo takšne španovije.
Tudi solastnina je neke vrste španovija. Zanimivo pri njej je to, da lahko včasih nastane soglasno, z voljo vseh solastnikov, včasih pa nastane avtomatično, po zakonu. Veliko težav zna povzročati tudi solastnina, ki se je solastniki včasih niti ne zavedajo, ne vedo, da sploh obstaja, denimo solastnina na neetažiranih stanovanjih v bloku.
Toda kaj sploh je solastnina in kako se lotiti njenih problemov v praksi?
Zakon pravi, da ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari (solastniki), če je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež).
Glede upravičenj solastnikov velja, da ima vsak izmed njih pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.
Solastnik lahko tudi razpolaga s svojo pravico (jo proda, obremeni, denimo na njej ustanovi hipoteko), in to brez soglasja drugih solastnikov. Če je predmet solastnine nepremičnina, imajo drugi solastniki pri prodaji predkupno pravico. Če predkupno pravico uveljavlja hkrati več solastnikov, lahko vsak od njih uveljavlja predkupno pravico v sorazmerju s svojim idealnim deležem.
Kar zadeva upravljanje, velja, da imajo solastniki pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo skupaj več kot polovico idealnih deležev. Za take se štejejo posli, ki so potrebni za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena.
Za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov.
Če solastnikom iz pravnega ali ekonomskega razloga solastnina ni pogodu ali pa so denimo s preostalimi solastniki v slabih odnosih, lahko vedno zahtevajo delitev stvari, razen v neprimernem času.
Solastniki praviloma sporazumno določijo način delitve stvari. Če pa se ne morejo sporazumeti, odloči o načinu delitve sodišče v nepravdnem postopku tako, da solastniki dobijo v naravi tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes. Sodišče lahko odloži delitev za največ tri leta, če kdo od solastnikov izkaže močnejši interes, da se stvar še nekaj časa ne razdeli, kot je interes solastnika, ki predlaga delitev.
Če fizična delitev stvari v naravi ni mogoča niti z izplačilom razlike v vrednosti ali je mogoča le ob znatnem zmanjšanju vrednosti stvari, sodišče odloči, da se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev).
Na predlog solastnika lahko sodišče odloči tudi, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Če to predlaga več solastnikov, ima prednost tisti solastnik, ki ga določi sodišče, upoštevaje velikost idealnih deležev, dosedanji način rabe stvari in potrebe solastnikov.
