»Pišem vam še vedno pod vtisom šoka, ki sem ga doživela ob zadnjem obisku urgence v UKC Ljubljana. Mamo sem morala nujno peljati na pregled, ki se je – kot je v našem zdravstvu žal navada – zavlekel v celodnevno kalvarijo. Ko sem po dolgih urah čakanja in skrbi končno prišla do avtomobila v Parkirni hiši Šentpeter, me je na avtomatu pričakal znesek: skoraj 25 evrov! Za parkiranje! Razumem, da prostor stane, a da so cene ob bolnišnicah tako oderuške, se mi zdi neetično. Zakaj je sistem urejen tako nemogoče in zakaj mestne oblasti dovoljujejo takšno molžo bolnikov in njihovih svojcev?« sprašuje Mirjana iz okolice Ljubljane.
Vaše pismo je zadelo v živo rano, ki skeli skoraj tako močno kot tista, zaradi katere ste sploh morali na urgenco. Najprej poglejmo številke, da ne bomo govorili na pamet. Preverili smo aktualni cenik Parkirne hiše Šentpeter (ki, mimogrede, ni v lasti bolnišnice, temveč zasebnega upravljavca). Za prvo uro boste odšteli 2,30 evra, za vsako naslednjo pa kar 2,70 evra. Če se pregled zavleče – in na urgenci se vedno zavleče –, števec neusmiljeno teče. Dnevna tarifa? Če tam pustite avto 24 ur (ali izgubite listek), vas to stane vrtoglavih 35 evrov. Trije dnevi »ležanja« vašega avtomobila v garaži vas torej stanejo skoraj toliko kot celoletna uporaba vseh avtocest v državi.
Bolnišnice so specifična infrastruktura. Niso nakupovalna središča in niso turistične točke. So točke nuje. Dejstvo, da mesto dopušča, da je parkiranje okoli največje bolnišnice v državi prepuščeno tržni logiki zasebnikov ali pa strogim mestnim conam, kjer redarji krožijo kot jastrebi, je znak pomanjkanja socialnega čuta. Gradnja javnih, subvencioniranih garažnih hiš izključno za paciente bi morala biti prioriteta, ne pa da se prostor okoli bolnišnic obravnava enako kot prostor okoli Prešernovega spomenika.
Rešitev? Dokler se nekdo na Mestnem trgu ne zave, da bolezen ni izbira in da obisk bolnišnice ni izlet, bomo plačevali »davek na bolezen«. Vam, Mirjana, in vaši mami pa želim predvsem veliko zdravja.
