Zgodovina je – poleg vsega drugega – tudi polna tatov, ki so kradli dragulje, denar ali umetnine. Toda samo en človek je imel drznost, šarm in genialnost, da je prodal nekaj, česar si nihče drug ne bi upal niti dotakniti – sedem tisoč ton težek simbol Pariza, Eifflov stolp. In to ne enkrat, temveč kar dvakrat. Njegovo ime je bilo Victor Lustig, znan tudi kot grof Lustig, čeprav ni imel niti kapljice modre krvi. Bil je maestro prevare, psiholog človeške narave in verjetno največji prevarant 20. stoletja.
Victor Lustig, ki je bil rojen okoli leta 1890 v Avstro-Ogrski, je bil že od mladosti nadarjen za jezike, opazovanje ljudi in iskanje njihovih šibkosti. Svoj talent je izpilil na velikih čezoceanskih ladjah, ki so plule med Evropo in Ameriko, na katerih je bogatim potnikom prodajal namišljene naložbe in prirejal igre na srečo. Do leta 1925 je bil že izkušen mojster takšnega poklica, znan po brezhibni eleganci, uglajenosti in sposobnosti, da se v hipu prelevi, v kogar koli si je zamislil.
Lustig je deloval po preprostem načelu: žrtev mora vedno sama pokazati željo, da bi bila opeharjena. Njegov cilj niso bili pošteni ljudje, temveč tisti, ki so bili prepričani, da lahko z zvijačo ali bližnjico pridejo do bogastva. Samozavestno je trdil, da ne moreš opehariti poštenega človeka.
Romunska denarna škatlica
Ena njegovih najbolj znanih prevar je bila romunska denarna škatlica – majhna, umetelno izdelana skrinjica, za katero je trdil, da lahko popolnoma podvoji kateri koli bankovec. Po prepričljivi demonstraciji (pri kateri je seveda uporabil vnaprej skrite, prave bankovce) je škatlo prodal za vrtoglavo vsoto in izginil, preden je žrtev ugotovila, da naprava proizvaja samo prazne papirčke.
Spomladi leta 1925 se je Lustig znašel v Parizu in v nekem časopisu prebral članek, ki mu je dal navdih za njegovo življenjsko delo. V članku so razpravljali o težavah z vzdrževanjem Eifflovega stolpa. Stolp, zgrajen kot začasna struktura za svetovno razstavo leta 1889, je bil drag za vzdrževanje, barvanje in popravila, nekateri Parižani pa so ga še vedno imeli za sramoto. V Lustigovih mislih se je rodila genialna ideja: kaj, če bi vlada v tajnosti sklenila, da je stolp preprosto predrag in ga je lažje porušiti ter prodati za staro železo?
Takoj se je lotil dela. Dal je ponarediti uradne vladne dopise ter se začel predstavljati kot namestnik generalnega direktorja na ministrstvu za pošto in telegraf. V imenu ministrstva je poslal zaupna vabila na sestanek šestim največjim trgovcem s starim železom v Parizu. Sestanek je sklical v enem najprestižnejših hotelov v mestu, v Hôtel de Crillon, da bi ustvaril vtis legitimnosti in pomembnosti.
Ko so se zbrani trgovci pojavili v razkošnem apartmaju, jih je Lustig sprejel s popolno mešanico uradniške pomembnosti in osebnega šarma. Pojasnil jim je, da je vlada zaradi neznosnih stroškov sprejela težko, vendar kajpak nujno odločitev, da bo Eifflov stolp porušen. Zaradi pričakovanega ogorčenja javnosti mora biti celotna zadeva izvedena v največji tajnosti. Povedal jim je, da so bili izbrani zaradi svojega ugleda in diskretnosti, da oddajo ponudbo za nakup 7000 ton železa.
Da bi bila prevara še prepričljivejša, jih je z limuzino odpeljal na inšpekcijski ogled stolpa, kjer je z neobveznim mahanjem z roko dajal vtis, da ima popoln dostop in avtoriteto.
Med trgovci je Lustig hitro prepoznal svojo idealno žrtev – Andréja Poissona. Ta je bil negotov, ambiciozen poslovnež, ki si je obupno želel prodreti v elitne pariške poslovne kroge. Njegova želja po dokazovanju ga je naredila slepega za opozorilna znamenja.
Mojstrska poteza
Ko je prejel ponudbe, je Lustig Poissona obvestil, da je bila njegova ponudba sprejeta. Vendar je nato izvedel mojstrsko potezo, ki je ločila to prevaro od vseh drugih. Na naslednjem sestanku je Lustig zaupno potožil nad svojo skromno vladno plačo in težkim življenjem birokrata, s čimer je subtilno namignil, da bi »dodatna spodbuda« pomagala zgladiti postopek.
Poisson je vabo pograbil. Prepričan, da so takšne podkupnine normalen del poslovanja z vlado, je Lustigu ponudil zajetno vsoto denarja. To je bilo tisto, kar je Lustig čakal. S sprejetjem podkupnine ni dobil le dodatnega denarja, temveč je Poissona psihološko in pravno zaprl v past. Žrtev, ki je sama sodelovala v koruptnem dejanju, ne bo nikoli šla na policijo, saj bi s tem razkrila lastno kriminalno dejanje.
Lustigu je podjetnik izročil denar za podkupnino in ček za prvo plačilo za staro železo. Ta se mu je zahvalil, vzel kovček z denarjem in se še isti dan z vlakom odpeljal na Dunaj.
André Poisson je bil tako osramočen, da ni nikoli prijavil prevare. Lustig je medtem na Dunaju tedne prebiral pariške časopise in ko ni našel niti besedice o svoji prevari, je ugotovil, da je izpeljal popoln zločin.
Njegova zgodba pa ni samo kronika različnih kriminalnih podvigov. Ko so njegov primer vzeli po drobnogled, se je pokazalo, da je tudi študija o samozavesti, o večni človeški naivnosti in o tem, da je z dovolj predrznosti mogoče prodati dobesedno kar koli. Lustig namreč ni prodajal samo stavb, temveč tudi lažne obljube in sanje, pri čemer je vešče izkoriščal pohlep. Njegova najbolj znana prevara je postala legenda, ki presega meje največjih mojstrov pisane besede.
Drznost brez meja
Njegova drznost tudi ni poznala meja. Že naslednji mesec se je vrnil v Pariz in poskusil ponoviti popolnoma enako prevaro z novo skupino trgovcev. Vendar je tokrat eden od izbrancev postal sumničav in je zadevo prijavil policiji. Lustig je moral zbežati iz države, še preden mu je uspelo pobrati denar.
Njegova kariera se je nadaljevala v ZDA, kjer je menda opeharil celo Ala Caponeja. Prepričal ga je, naj mu posodi 50.000 dolarjev za naložbo, nato pa je denar preprosto dva meseca hranil v sefu. Caponeju ga je vrnil z obžalovanjem, da je posel propadel. Capone, navdušen nad njegovo »poštenostjo«, mu je izročil nagrado 5000 dolarjev – kar je bil Lustigov cilj že od samega začetka.
Konec njegove poti pa je prinesla manj glamurozna dejavnost – ponarejanje denarja. Leta 1935 so ga prijeli ameriški zvezni agenti. Čeprav je bil njegov drzni pobeg iz zapora dan pred sojenjem uspešen, so ga znova ujeli in obsodili na 20 let v zloglasnem zaporu Alcatraz, kjer je leta 1947 umrl zaradi pljučnice.
