Postdoktorska študentka fizike v Cernu, evropski organizaciji za jedrske raziskave, Neža Ribarič živi tako kot velik del mednarodne skupnosti, ki dela v Ženevi in njeni okolici, medtem ko zaradi nižjih stroškov biva takoj za mejo, v Franciji. Slovenka živi v majhnem kraju Saint Genis Pouillyju. »Tu nas je veliko priseljencev. Do Ženeve je s tramvajem le 25 minut, pri čemer so francoske najemnine in cene v trgovinah veliko nižje,« je povedala sogovornica. In za primerjavo podala naslednji podatek: najemnina za dvosobno stanovanje v Saint Genis Pouillyju je med 1500 in 2000 evrov, kar bi v Ženevi plačal za sobo v trosobnem stanovanju.
»Ženeva je zelo draga. Recimo kebab, ki je v Ljubljani med 5 in 7 evrov, tukaj stane več kot 12 evrov. Podobno velja za pico, ki je dvakrat dražja. To so stvari, na katere se težko navadim,« je izpostavila Neža Ribarič in ob še povedala, da so visoke cene v Švici povezani tudi s politiko prodaje lokalne hrane, zaradi česar je sploh denimo meso zelo drago. »Ljudi in restavracije spodbujajo, da kupujejo lokalno in sezonsko. Vendar pa so švicarske stvari zelo drage, ker jih ni tako veliko.«
Dober švicarski javni promet
Življenje v majhnem francoskem mestu Saint Genis Pouillyju je po besedah slovenske fizičarke prijetno in umirjeno. V njem, predvsem pa še prek francoskega partnerja spoznava tamkajšno kulturo, sploh kulinarično. Tako se je že povsem osvojila vlogo sira, ki jo ima ta v francoskih obrokih. Torej, da večerjo skoraj po pravilu zaključiš s siri.
»Ko začneš večerjati, daš sir iz hladilnika, saj ga ješ pri sobni temperaturi, na mizo pa pride pred sladico, če slednja sploh je.« Posebna pozornost je posvečena tudi izbiri vina, ki spremlja posamezno jed. »Vina za doma ne kupuješ v trgovini, temveč v vinoteki,« je še o francoskem življenju povedala Neža Ribarič.
Kot je tudi dejala, pa gre, ko si ob vsakdanu v majhnem kraju zaželi mestnega utripa, v Ženevo, kjer prehod čez mejo na švicarski strani takoj občuti v delovanju javnega prometa. V Franciji je namreč veliko manj učuinkovit in so avtobusne povezave slabe, zato si po sogovorničinih besedah skoraj prisiljen imeti avto in to v bistvu za to, da prideš v Švico. »Avto si bom kupila, da se bom lahko pripeljala do Švice, ki je oddaljena le kakšnih 10 kilometrov, v Cernu ga bom parkirala in potem do Ženeve šla s tramvajem,« je še ponazorila razliko v prometni realnosti med državama.
Sicer pa je Ženeva majhno, zelo mednarodno in umirjeno mesto, kjer se ljudje veliko sprehajajo ob jezeru ali tam pijejo kavo, se kopajo in sedijo v parku ter berejo. »Občuti se kultura počasnega francoskega življenja, ko ljudje v kavarnah berejo časopise.«
Nočna kopanja
Sicer na jezeru, okoli katerega se v mestu vrti veliko stvari, tudi jadrajo, svoj jadralni klub ima recimo tudi Cern in na prostorih, kjer so javno dostopni žari, si prirejajo piknike.
Na severni strani jezera je botanični vrt, kjer se prav tako družijo, igrajo razne igre in berejo. »Poleti je ob jezeru veliko aktivnosti. Zjutraj potekajo različne vadbe, predstavitve borilnih veščin, zvečer pa se pleše salso. Vsak dan je na sporedu kakšnih deset različnih dejavnosti,« je razložila Neža Ribarič. Posebnost ženevskega jezera so tudi nočna kopanja, ki v prisotnosti reševalcev in ob osvetljavi potekajo med marcom in novembrom.
Na jezerski plaži je tudi ena od znamenitih ženevskih restavracij Bains des Paquis, kamor se gre na sirni fundi. Ambient priljubljene restavracije je z dolgimi lesenimi klopmi in mizami ter zidanimi nišami za dva in s svojim sproščenim vzdušjem zelo karakteren. Za uživanje sirnega fondija pa velja nekaj navad: poper se strese na krožnik in nikoli na fundi ali čez svoj kruh s sirom. Kos kruha napičiš na vilico, ki jo v fondiju mešaš in ne tunkaš. Zraven ješ kisle stvari in piješ vino.
Festival ovc in urarjev
Med ženevskimi festivali je sogovornica omenila Alpabzug, ki označuje konec poletja, ko se pastirji in kmetje iz visokogorskih pašnikov v dolino vračajo s svojimi čredami ovc in krav. Po cestah tako hodijo okrašene živali, kar je, kot je dejala, vredno ogleda. Vsako leto pa imajo v mestu z močno urarsko tradicijo tudi urarski festival, kjer učna ura pri mojstrih stane okoli dva tisoč evrov.
Ker je v Ženevi veliko tujcev, deluje precej skupin in društev, ki organizirajo druženja, da se priseljenci lahko med seboj spoznavajo. »V Ženevi pa ni samo veliko priseljcev, temveč je tudi velika frekvenca menjave ljudi, saj je precej študentov, ki pridejo recimo v Cern le za nekaj mesecev ali let. Zato je veliko prihodov in odhodov ter v tako dinamičnem socialnem okolju je potreba po organiziranih družabnih dogodkih.«
Slovenska raziskovalka, ki je tudi vodička po Cernu, je še povedala da, tamkajšnji muzej Science Gateway obišče tudi po 1000 ljudi na dan, ki jih velik del peljejo tudi na oglede različnih eksperimentov. Obisk Cerna je brezplačen, slovenskih obiskovalcev je po besedah Neže Ribarič precej. Obiščejo ga posamezniki in družine, učitelji, ki pridejo na izobraževanje, zadnji letniki srednjih šol in že dvakrat so pripeljali zmagovalce televizijskega kviza Male sive celice.
