Slovenec na Natovem nebu

Preden ste postali Slovenec na Natovem nebu, ste bili Slovenec na Ptujskem polju?

»Mati je bila kuharica v ptujski bolnišnici, kjer sem se rodil. S starši sem se leta 1961 preselil z rodnega Ptuja v Nemčijo, ko sem imel tri leta. Dom smo si ustvarili pri Düsseldorfu, kjer sem odraščal in se šolal.«

Kljub nemškim šolam niste pozabili slovensko.

»Res je, sprva sem obiskoval nemški otroški vrtec, nato osnovno in srednjo šolo, univerzo in letalske šole. V Nemčiji, kjer sta se mati in oče zaposlila, smo doma govorili slovensko, zunaj pa nemško.«

Po kakšnih nagibih ste se s trdih tal spravili v zrak?

»V zraku sem se že od mladih nog počutil bolje kot na zemlji. S kolegi letalci sem poskusil pilotirati letala brez motorja, kar mi je tako dobro šlo, da so me zvabili v letalski poklic. V letalih sem vedno znova ugotovil, da je zrak moj element. V zraku sem bolje zaznaval, občutil in ukrepal. Odločil sem se za vojaško letalsko šolo, kjer sem po šolanju opravil potrebne letalske izpite. Moja prva zaposlitev je bila pri Lufthansi v Bremnu, ob izlivu reke Weser v Severno morje. Nemški vojni odsek me je poslal v Ameriko, v Teksas, v specialno letalsko šolo. Takrat sem se že v Natu študijsko izpopolnjeval v letalstvu. Letos je poteklo 24 let, odkar sem Natov pilot.«

Ste bili najprej v nemškem Natu?

»Ne. Gre za internacionalni center zveze Nato, ki so ga leta 1949 ustanovili Belgija, Danska, Francija, Islandija, Italija, Kanada, Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Velika Britanija in ZDA. In že leta 1950 se je v Koreji razplamtel prvi izmed obrambnih spopadov. Nemčija je postala članica Nata leta 1959.«

Po študiju letalstva ste dozoreli v malega princa neba?

»Bistvo je morda res očem nevidno. Jaz pa sem se v tej nevidnosti najsvobodneje počutil v zraku, z enim samim hotenjem, to je pomagati ljudem na poti v boljši svet. Za seboj imam že 9000 ur letenja z Natovimi letali.«

Kakšna so letala, ki jih pilotirate?

»Pilotiram velika transportna letala na vse konce sveta in usmeritvena letala s posebnimi, 60 ton težkimi zračnimi kontrolnimi aparaturami, s pomočjo katerih usmerjamo lete in smeri Natovih letal.«

Sprva je bila Jugoslavija proti Natu. Leta 2004 pa je Republika Slovenija postala polnopravna članica zavezništva Nato.

»Da, s članstvom si je pridobila status varne države. Takrat so se v Natu pojavili tudi Slovenci. Skupaj smo delovali.«

Nato je vendarle mednarodna vojaška in politična organizacija držav članic, temu primerna je tudi vaša služba, o kateri se marsikaj ne ve?

»Gotovo je poglavitna vojaška disciplina. Moraš vedeti, kaj je treba. Moraš pa tudi razmisliti in čutiti, kar hočejo od tebe – ali je to prav ali ni prav. Nato je naredil veliko dobrega in kaj tudi manj dobrega. Imeli smo tudi letalo Adrie.«

Kaj se je zgodilo, da so Natova letala zgrešila cilje v Srbiji in so bombe padale namesto na mostove na civilne stavbe in prebivalce – sočasno pa lahko iz satelita vidijo v kuhinjo na tvoj krožnik? So bili piloti pijani?

»Ne bi temu rekel nepreciznost. Jaz ne pijem. Ne vem, kako naj to imenujem. Tudi pri transportnih letalih, ki jih pilotiram, je enkrat dobro, drugič je lahko slabo. V Natu živimo v demokraciji: kadar je kaj narobe, je treba to raziskati, kdo je naredil napako in zakaj. Dobimo nalogo, ki jo izpolnimo z občutkom, kaj je prav.«

Na katere konce sveta so vas ponesla Natova letala?

»Letel sem v Kambodžo, Avstralijo, Rusijo, veliko letov sem opravil po Afriki in Severni Ameriki. Dovažal sem različne transportne materiale, največkrat ne orožje. V hudi zimi smo vozili humanitarno pomoč, na primer v Moskvo. Tja sem letel s petnajsttonskim letalom transal C 160, ki vzdrži okoli 10.000 km z enim tankom, v katerega gre do 60.000 litrov kerozina.«

Ali niso na vidiku novi airbusi?

»Res je. Tako kot so bili prvi naši prenosni telefoni leta 1981 težki 18 kilogramov z avtomobilsko baterijo, danes pa imamo lahke pametne mobitele, zdaj prehajamo na airbus A 4000 M. Ta ima nosilnost do 40 ton, z enim tankom kerozina lahko opravite let, dolg do 35.000 km. To so evropska letala Nemčije, Francije, Italije in Britanije. Eno tako letalo stane 180 milijonov dolarjev.«

In kaj ostane, če eksplodira?

»Nič ... Doslej sem imel srečo. A takrat, ko smo peljali humanitarno pomoč v Sarajevo, so Srbi streljali na nas, ker smo morali leteti čez srbsko linijo. Tam je bilo kar precej strašljivo. Vedel sem, da v Sarajevu ljudje čakajo na hrano za preživetje, zato sem se prebil na cilj in oddal humanitarno pošiljko.«

Kako je žena prenesla te napetosti?

»V strahu je čakala name. In ko sem se vrnil, je rekla samo hvala bogu, v nemščini, ker je Nemka. Nič manj ni bilo napeto ob prvi in drugi vojni v Iraku. Nikoli nisem vedel, kako se bo končalo. Ampak če sem se odločil, da moram opraviti nalogo, sem jo tudi izpolnil. Mislim, da je celo dobro, če imaš malo strahu, da adrenalin požene kri po žilah. Vzleteli smo iz različnih držav, iz Nemčije, Francije ali Anglije. V Sarajevo smo leteli iz Italije. Leteli smo ponoči in podnevi. Normalno smo delali do 17 ur, nato je bil prost dan. Če delaš 36 ur, imaš dva dni prosto.«