Na priljubljeni pretočni platformi Netflix so nedavno predstavili dokumentarno nadaljevanko z naslovom Hitler in nacisti: zlo na zatožni klopi. Govori o grozodejstvih, ki jih je povzročila ta ideologija, prav tako pa tudi o življenju Adolfa Hitlerja. Zelo majhen del je posvečen ženski, ki je morda že malo pozabljena — o Geli Raubal, njegovi nečakinji, ki je bržkone prva zlomila Hitlerja in je, kot ocenjujejo nekateri, bila njegova edina prava ljubezen.
Dolgo preden je Eva Braun postala tiha Hitlerjeva spremljevalka v Berghofu (Volčjem brlogu), je v njegovem zasebnem svetu osrednje, a daleč bolj tragično mesto zavzemala druga ženska. Njena smrt v njegovem luksuznem münchenskem stanovanju septembra 1931 pa ostaja ena najbolj skrivnostnih in nikoli povsem pojasnjenih epizod v biografiji (takrat še) bodočega diktatorja. To je zgodba o Angeli Raubal — Geli, njegovi nečakinji, varovanki in po mnenju mnogih zgodovinarjev, njegovi edini pravi ljubezni.
Prostorno stanovanje
V poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je Nacionalsocialistična stranka šele nabirala moč, je Adolf Hitler užival sadove svojega rastočega vpliva. S honorarji od prodaje knjige Mein Kampf si je uredil prostorno stanovanje na prestižni ulici v Münchnu. To je bil svet, kot so govorili v omenjenem dokumentarcu, daleč od njegovih dni propadlega umetnika na Dunaju.
Gospodinjstvo mu je vodila polsestra Angela Raubal (rojena Hitler), ženska, s katero je imel med vsemi sorodniki najtesnejši stik.
Skupaj z materjo sta v Hitlerjev krog vstopili tudi njeni hčerki, Geli in Friedl (Elfriede). Leta 1929 se je takrat dvajsetletna Geli preselila k svojemu stricu »Alfiju«, kot ga je klicala in kot so nedavno pisali v reviji Stern, da bi v Münchnu študirala medicino. Živahna, samozavestna in po pričevanjih izjemno privlačna mlada ženska pa je v resnici sanjala o pevski karieri. Oboževala je gledališče, opero in živahno družabno življenje, kar je njenega 19 let starejšega strica spravljalo v nenehen nemir.
Odnos med njima je bil kompleksen preplet skrbništva in obsesivne kontrole. Hitler je Geli zaprl v zlato kletko. Njeno življenje je bilo pod popolnim nadzorom. Prepovedal ji je, da bi sama zapuščala stanovanje, in ji za vsak korak dodelil spremljevalca, bodisi uslužbenca ali zvestega člana stranke. Uradno je to pojasnjeval z varnostnimi razlogi, toda tisti, ki so ju poznali, so vedeli, da gre za globoko, posesivno ljubosumje.
Velika ljubosumnost
Vsak moški, ki je pokazal zanimanje zanjo, je postal Hitlerjev sovražnik. Leta 1927 se je vanjo zaljubil njegov osebni šofer in soustanovitelj SS, Emil Maurice. Ko je zbral pogum in Hitlerja zaprosil za roko njegove nečakinje, ga je ta v izbruhu besa takoj odpustil in ga kasneje degradiral na nepomembno delovno mesto. To je bil za Hitlerja, ki je sicer gojil tesne odnose s svojim ožjim krogom, nepričakovan ukrep. Podobno usodo je doživel tudi njen snubec z Dunaja.
Kljub temu Geli ni bila zgolj pasivna žrtev. V nasprotju z Evo Braun, ki v prisotnosti drugih nikoli ni smela spregovoriti o politiki, je Geli Raubal redno sodelovala na sestankih vrha stranke. Brez zadržkov je izražala svoje mnenje, kar je bilo nekaj, česar Hitler kasneje ni dovolil nobeni drugi ženski. Stern med drugim piše, kako je njegov namestnik Rudolf Hess nekoč o njej dejal: »Nečakinja tribuna je simpatična 19-letna mladenka. Vedno vesela in z jezikom, ki ni nič manj oster od stričevega. Komajda ji je kos s svojim hitrim odzivanjem.«
O naravi njunega odnosa so krožile številne govorice, toda za spolno razmerje nikoli ni bilo najdenih konkretnih dokazov. Hitler je bil v tistem času nenehno obkrožen s telesnimi stražarji, sodelavci in služinčadjo, in nihče od njih po vojni ni mogel potrditi intimne afere.
Kljub temu je bila čustvena navezanost očitna. Hitlerjev osebni fotograf Heinrich Hoffmann je zapisal: »Če je bila Geli pri mizi, se je vse vrtelo okoli nje. Hitler se je vedel korektno, vendar je lahko samo posebej pozoren opazovalec zaznal njegova čustva do nje.«
Usodni dan
18. septembra 1931 se je Hitler odpravljal na politično zborovanje v Nürnberg, ko ga je Geli prosila za dovoljenje, da med njegovo odsotnostjo odpotuje na Dunaj, kjer bi nadaljevala s pevskim izobraževanjem. Sledil je glasen prepir, v katerem ji je potovanje kategorično prepovedal. Naslednji dan, ko je bil že na poti, ga je dosegla vest: Geli se je v njegovem stanovanju ustrelila v prsi z njegovo pištolo.
Takoj so se razširile govorice o umoru, ki naj bi ga zakrivili nacisti, da bi prikrili škandal. Emil Maurice je kasneje dejal, da je verjetno trpela pod pritiskom življenja in dodal: »Ljubil jo je, vendar je bila to čudna, nepriznana ljubezen.«
Hitler se na njeno smrt v javnosti ni nikoli odzval. Padel je v globoko depresijo, se za nekaj časa umaknil iz javnosti, njegov takratni šofer pa naj bi mu celo skril pištolo, da bi preprečil morebiten samomor.
Dolgoletni sodelavci so kasneje trdili, da ga je smrt nečakinje globoko in trajno spremenila. V redkih trenutkih, ko jo je omenil, je bil nenavadno samokritičen. Nekoč naj bi dejal, da je njegov odnos z Geli »popolnoma propadel na problemu generacij«.
Do konca svojega življenja je njen duh ostal v njegovem svetu. Njeni portreti so viseli v rezidenci Berghof in v njegovi pisarni v kanclerstvu v Berlinu. Soba v münchenskem stanovanju, kjer si je vzela življenje, pa je ostala nedotaknjena, kot muzej njunega propadlega odnosa.
