Silijo nas v vlogo hlapcev

Nove lekcije

To niso besede kakega zadrtega domačega privrženca slovenskega nacionalnega interesa, ki bi mu številni pridigarji koristnosti čim hitrejše prodaje našega premoženja takoj očitali, da nima pojma. Izrekel jih je namreč (v pogovoru za naš časnik pred dobrim letom) John Perkins, avtor svetovne uspešnice Izpovedi ekonomskega morilca, v kateri je kot nekdanji glavni ekonomist velike ameriške svetovalne družbe skesano razkril običajne metode, s katerimi tuj kapital izčrpava naivne manj razvite države. Ker v Sloveniji poteka nov val privatizacije in ker nas nekatere slabe izkušnje z dosedanjo privatizacijo žal niso kaj prida izučile, se nam sodeč po nekaterih ne ravno preglednih še svežih prodajah podjetij tujcem (Mercator, Helios…) obeta še kaka nova lekcija iz učbenikov izčrpavanja podjetij.

Država je slab gospodar, privatizirana podjetja so učinkovitejša in odgovornejša, je bilo v zadnjih letih slišati z vseh strani, največkrat pa iz Bruslja, katerega floskule so vselej radi ponavljali tudi mnogi naši politiki. A tisto o učinkovitosti privatiziranih in tujih podjetij nikakor ne drži vselej in povsod. Ne nazadnje je to pokazala svetovna kriza, ki je izbruhnila prav zaradi nespametnega poslovanja bank in finančnih družb v zasebni lasti, ki so potem klicale na pomoč državo in davkoplačevalce. Že v desetletjih pred krizo pa se je mantra o koristnosti privatizacije pokazala kot sporna tudi ob množičnih privatizacijah tranzicijskih držav, ki so namesto večje učinkovitosti doživljale predvsem razprodajo državnega premoženja, skubljenje podjetij, odpuščanje delavcev in odtekanje dobičkov v zasebne žepe. Potrdilo se je, da privatizacije ni mogoče uspešno izpeljati na hitro ter še preden na trgu delujejo ustrezne nadzorne inštitucije in pravni red. Če ti ne delujejo dovolj dobro, nepremišljena privatizacija prinese več slabega kot dobrega. Privatniki pač nimajo posebnih zadržkov ne pri odpuščanju ljudi (na socialne stroške nezaposlenosti se za razliko od države lahko požvižgajo) ne pri zasledovanju dobičkov za vsako ceno, še posebno če pridejo do podjetij in lastnine po prenizki ceni in brez dolgoročne strategije.

»Zasebna lastnina omogoča večjo učinkovitost, toda ne nujno. Za učinkovito privatizacijo morajo biti namreč izpolnjeni določeni pogoji… Kriza je izbruhnila v ZDA, kjer je zasebna lastnina prevladujoča in sveta. Tudi v Sloveniji je prišlo do problema slabih posojil v državnih bankah. Izgube bank so bile prisotne v obeh državah ne glede na prevladujoč tip lastnine. Bolj kot z vrsto lastnine je torej kriza povezana s kakovostjo upravljanja lastnine. K privatizaciji je treba pristopiti transparentno in na podlagi jasne panožne strategije. Za vsako privatizacijo namreč tičijo tudi partikularni interesi, pogostokrat je povezana tudi s korupcijo. Spomnimo se prodaje Splošne plovbe ali Slovenske industrije jekla, kjer je računsko sodišče odkrilo množico nepravilnosti,« je že pred časom opozoril ekonomist dr. Aleksandar Kešeljević.

Očitno pa se iz številnih napak naše prve množične privatizacije nismo kaj prida naučili in jih ponavljamo tudi ob sedanjem novem valu privatizacije, h kateremu nas poleg Bruslja, tujih kupcev in domačih lobistov ter drugih pomagačev z obljubljenimi provizijami in nagradami sili še proračunski primanjkljaj, k kateremu je v veliki meri prispevalo prav hitenje z domačo, tajkunsko privatizacijo. A potem ko smo že dokapitalizirali banke, ki so zaradi slabih posojil morale prevzeti lastniške deleže nepremišljenih naložb zadolženih zasebnih podjetij, vnovično hitenje s privatizacijo in prodajo podjetij prav v času še vedno trajajoče krize in najnižjih cen ni ravno smiselno, saj tak čas bolj kot strateške vlagatelje privablja špekulante.

Režejo in črpajo

»V težave nismo zabredli zato, ker doslej ne bi prodajali podjetij, ampak zaradi napak naše politike. Dober vtis bi laže kot s prodajo naredili s konsistentno makroekonomsko politiko in razvojno strategijo. Trditev, da lastnina ni pomembna, je v resnici osrednja prevara neoliberalcev. Premoženje ni vse, ampak brez njega ni skoraj ničesar. Lastnik je subjekt – ima možnost, da o svoji usodi odloča sam. Brez premoženja si objekt – o tvoji usodi odločajo drugi. Ni vsaka prodaja slaba, a problem je, da mi prodajamo brez strateške usmeritve in preglednosti,« opozarja ekonomist Marko Golob, nekdanji član uprave Agencije za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN), ki ga je v zadnjem času najbolj razburil prevzem Heliosa. Uspešno podjetje, ki se je znašlo na prodajnem spisku zgolj zaradi stečaja svojega tretjinskega lastnika Zvona Ena, je s pomočjo ameriškega sklada Blackstone prevzela avstrijska skupina Ring. Zdaj prihaja na dan, da naj bi novi lastnik kljub drugačnim zavezam že pred prevzemom dosegel odpustitev 150 delavcev, po njem pa obremenil Heliosove nepremičnine za kar 400 milijonov evrov in iz podjetja začel črpati posojila za financiranje prevzema. Goloba skrbi tudi nedavna prodaja Mercatorja, pri čemer je hrvaškemu tajkunu pri prevzemu med drugimi prav tako pomagal isti ameriški sklad tveganega kapitala, nič dobrega pa se ne obeta niti ob predvidenih skorajšnjih prodajah uspešnih podjetij, kot sta Telekom in Aerodrom. »Na Hrvaškem so Nemci po prevzemu Telekoma v manj kot treh letih počrpali celotno kupnino, odpuščali ljudi, dvignili cene in zamenjali hrvaške dobavitelje s svojimi ter skušali celo uvesti nemščino kot službeni jezik. Nobene potrebe ni, da prodamo svoj Telekom, ki je med najbolj tehnološko naprednimi v EU. In tudi edinega mednarodnega letališča v državi nikakor ne gre prodajati, smiselno bi ga bilo kvečjemu dati v koncesijo,« meni Golob, ki ima kot solastnik podjetja LTH Ulitki iz Škofje Loke tudi sam izkušnje s tujimi lastniki in skladi tveganega kapitala. »Ti skladi znajo predvsem nižati stroške, in to po mesarsko, tudi na račun dolgoročnega razvoja. Potem ko so odpustili 500 od 1600 zaposlenih, so jih želeli še 500 ter odprodati nepremičnine, slovenske banke pa prisiliti v 50-odstoten odpis kreditov. Slovenskemu vodstvu je uspelo to preprečiti in podjetje odkupiti. Zdaj ima podjetje dve tretjini večjo prodajo, 10 milijonov dobička in velja za enega najboljših dobaviteljev nemškega Daimlerja,« pravi Golob.

In dodaja: »Glavni greh med našimi politiki je, da ne verjamejo v lastne ljudi. To je največja napaka, ki jo lahko narediš kot starš ali politik. Če ne verjameš v lastne ljudi, jih ne moreš voditi. In najhuje je, da smo v teh letih sistematično ubijali samozavest Slovencev. Nekoč smo imeli ambicijo igrati neko vlogo v vzhodni in srednji Evropi in še sedaj imamo vse pogoje za to, saj smo še danes ena najmanj zadolženih držav v EU. Ko je bila Južna Koreja v krizi, je bila zadolženost njenih podjetij veliko večja, pa niso prodali svojih firm. Če bi jih, Samsung danes ne bi ogrožal Appla, Hyundai pa ne bi lovil Volkswagna, ampak bi bili le najemniški delavci. Namen politike naj bi bil, da spodbuja ljudi in jim daje cilje, da dajo čim več od sebe. Naši politiki, ki so bolj podobni kompradorski, kvizlinški tolpi, pa raje tolčejo po ljudeh in nas silijo v vlogo hlapcev.«