Kriza kot normalno stanje

A ja, pa še televizor imajo. »Smo ga dobili od Zveze prijateljev mladine, drugače ga ne bi imeli, od kod le,« mi pove triintridesetletna Barbara. In se zamislim. Že šest let pišem Iskrico in se spomnim, da se je takrat zdelo nevzdržno, če je bil nekdo na meji revščine. In smo se zgražali. Kaj pa zdaj, kaj pa pet let kasneje? Danes nam je kapital vsilil vzorec, da je to pač nekakšno normalno stanje, da je kriza normalno stanje, da je varčevanje preko vseh meja normalno stanje. A je res? A zato je toliko nevzdržno bogatih, ki ne vedo, kaj bi s sabo in svojim denarjem počeli? In – saj vemo – kopičenje bogastva je preprosto zakrivanje manjvrednostnega kompleksa, ker drugega »ubogi« reveži pač nimajo. Brez denarja so preprosto nič!

Pa pustimo to. Vrnimo se k naši družinici. Sara je imela dan pred mojim prihodom enajsti rojstni dan. »Pa ji nismo mogli kupiti ničesar, nimamo s čim, denarja ni. Še sreča, da je Anita Ogulin poslala te bone. Danes bomo šli v Hofer, bomo dekletu kupili torto, potem si jo bo sama ozaljšala, da bo nekako videti. In potem bo vesela. Mi pa tudi,« mi pripoveduje Barbara. Za sabo ima šestnajst let dela, pa se je vse končalo pred štirimi leti, ko se je poškodovala. »Na poledenelem pločniku sem si zlomila desno nogo. Naslednji dan bi pa morala iti delat tu zraven v dom starejših občanov. In takrat se mi je pojavila bolezen fibromialgija. Sestavljena je iz trinajstih drugih bolezni. Pri meni je največja težava s spominom, koncentracijo, težave imam s psiho, zadnje čase vse bolj nagaja srce,« pove Barbara.

»Za delo nisem sposobna. Bila sem na invalidski komisiji zaradi bolezenske upokojitve, a so me zavrnili, češ da take bolezni pri njih ne štejejo. Pa čeprav je še iz časov ministra Kebra priznana kot uradna bolezen. Zdaj opravljam še neke dodatne preiskave, borim se, da bi vsaj nekaj dosegla. Ta čas pa živim od socialne podpore.« Pa saj bi še šlo, ampak je tudi njen partner Bojan brez dela. Tako rekoč invalid. »Mož je pri enainpetdesetih, operirali so mu oba kolka, na eno nogo šepa, potem je zbolel še na črevesju. Prejema invalidski dodatek, to je vse,« pravi Barbara.

Z denarjem se nikakor ne izide

Pa začneva seštevati. Štiristo osemdeset evrov, pravi Barbara, dobita skupaj s partnerjem, 114 evrov prejmejo še za Saro kot otroške doklade. In to je vse. »Ne znese. Ne gre. Ta denar dobimo različno, vsakih toliko dni. In potem se borimo, skušamo preživeti mesec. Iz dneva v dan sedim za mizo in tuhtam, kako bomo preživeli do naslednjega dne. Poglejte, ta hip sta mi do prvega (bili smo skorajda sredi meseca) ostala dva evra. Če ne bi dobili teh bonov za trgovino, ne vem, kako bi preživeli. Potem dobi Bojan svoj invalidski dodatek, pa spet tuhtamo, kako bomo preživeli do otroških doklad. To vse skupaj ni nič vredno, to ne pelje nikamor.«

Stanovanje je občinsko, dolgo so se borili, da so prišli do njega. Tudi nelepe zgodbe so zadaj, pa pustimo to. A vendarle imajo vsaj streho nad glavo, čeprav se jim tudi ta že maje. »Pa saj ne moremo, ne zmoremo. Kako naj s tem drobižem pokrijemo še stroške, saj še za življenje ni dovolj! Pa nam spet grozi izselitev, saj dolgujemo okoli 1700 evrov za stanarino in za ostale obratovalne stroške. Prejeli smo tretji opomin, lahko ostanemo na cesti. Potem ne vem, kam bomo še šli. Tudi tako ne bi preživeli brez pomoči dobrih ljudi, brez Zveze prijateljev mladine, brez Rdečega križa, brez posameznikov, ki nam priskočijo na pomoč.«

Družina se je selila že dvanajstkrat. »Nikjer ni šlo, ni zneslo. Vedno se je zataknilo pri denarju, posebej potem, ko sem sama zbolela in ostala brez službe. Nazadnje, pred Logatcem, smo živeli na Planini v neki stari hiši. Tam je streha puščala, vlažno je bilo, podgane, ščurki, kaj naj vam rečem. Pred leti smo se vendarle naselili tu, pa še to ni bilo lahko, kar hud boj je bil, da smo prišli do teh skromnih prostorov. A še tu ne zmoremo, vse skupaj je grozno. Res grozno!«

In verjetno ne bo šlo. Ena od preveč pogostih zgodb v tej naši deželici. Človek pride, da bi pomagal, pa na koncu ugotoviš, da je vse skupaj samo neko začasno gašenje, neko tiho ali pa glasno upanje, da bo vsaj kakšen dan lepši, boljši, da bo vsaj kakšen dan hrana na mizi. A na dolgi rok – tu se zgodba ustavi. Tu ni več tistega, ki bi moral opraviti svoje. Tu ni več države, ki zna jemati, daje pa, no, ja, pustimo to…

Pot vodi na tuje

Pa se vrneva k Sari, k njeni deklici. Za hip se na njenem obrazu, še vedno mladem, ki pa nima nobene prihodnosti, nariše nasmeh. Samo za hip… In izgine. »Ja, Sara je čudovito dekle, v šoli ji gre res dobro, sama priznanja prejema. A je vedno žalostna, vedno jo boli. Ker nima, ker ni taka, kot so drugi otroci. In otroci znajo biti kruti, pogosto prijoka domov. Ker nima tega, kar imajo oni. Ker nimamo avta, ker nimamo služb, ker ne moremo na dopust, ker nima počitnic, ker brez dobrih ljudi niti torte za rojstni dan ne moremo kupiti. A Sara je skromna. Ve, da nimamo, ve, da ne zmoremo. In s tem živi in se trudi. Preklemansko se trudi.«

Ozrem se naokoli. Nad majhno stensko omarico za posodo visijo risbe. Kar veliko jih je. Otroške risbe, polne nasmeha, polne upanja. »A so to Sarine slike?« »Ja, njene so. Rada riše, rada bere, čedalje več bere, to je njen svet, tja se umakne.« Otrok, ki počasi odrašča, ki dejansko nima ničesar, se umika v nek svoj svet. Svet domišljije, svet sanj, ki ga polni z risanjem in prebiranjem knjig. Tam je svet drugačen, tam je svet lep, tam daje celo otrokom neko upanje. Tu, v realnosti tega sveta ni. »Trudimo se zanjo, da bo nekoč končala šolanje, da se bo izkazala in da bo šla – nekam ven. Pa saj tu doma ni kruha za ljudi. Kaj naj počne tu, tu ni sanj, ni prihodnosti. Vse so nam uničili.«

Kam so izginile sanje

Ampak Sara lahko vsaj še sanja. Za Barbaro in za Bojana niti sanj ni več. Samo trda resničnost in boj za preživetje. In stroški in dolgovi. »Tudi dolgujemo še iz prejšnjih časov.« Pokaže mi cel kup papirnatih nalogov za poplačila in za izvršbe. »Se je kar nabralo, nismo mogli plačevati, živeti pa smo hoteli. In tega, verjemite mi, pri našem stanju nikoli ne bomo poplačali. Te dni mi hodi izvršitelj za Telekom, grozi, da nam bo pobral vse, kar imamo, enkrat zahteva 600 evrov, drugič 1200, kar izmišljuje si. Pa ne moreš nič. Pravi, da ga zakoni ščitijo in da lahko naredi, kar hoče. Dolžni smo, seveda, nekaj več kot štiristo evrov. In zdaj ga imam vsak dan pri vratih, vsak hip na telefonu. Saj človek več ne zmore.«

In mi zaupa, da je že razmišljala, da bi pri svojih mladih letih svojo življenjsko zgodbo že zaključila. »A se vedno spomnim na Saro, zanjo je vredno truditi se. Skrbimo, da je oblečena, da ni raztrgana, da je čista, trudimo se, da ni lačna. Vsaj to nam nekako uspeva, drugega ne. Letos je bila na počitnicah, na morju. Z Zvezo prijateljev mladine. Drugače, ja drugače ne gre nikamor, doma je, kaj pa naj?«

In potem povprašam še, kaj si privoščita ona in Bojan. »A midva? Midva nič. Že nekaj let si nisva kupila nič, niti za obleči, ne greva nikamor. Tu smo, doma, tuhtamo, da preživimo do naslednjega dne. Samo še televizor, podarjen od ZPM, drugega ni. Trije smo v eni mali sobici. Stiskamo se, iščemo toploto, življenje, če kje je.« In ko jo povprašam še po tem, ali se ji zdi prav, da je pri nas tako, ker tisti, ki vodijo to deželico, pogosto pravijo, da ni tako slabo, kot se nam zdi, se grenko nasmehne. »Mi smo družina, imava otroka, trije smo. Pa dobrih šeststo evrov za vse. In bom povedala in si upam povedati vsakemu v obraz, od predsednika vlade do predsednika države. Borut Pahor je nekoč dejal, da komaj preživi s tri tisoč evri na mesec. Se spomnite? Jaz mu ponudim svojih 330 evrov pa vse stroške zraven, od najemnine do elektrike in še vse vmes, pa bomo videli, kako bo s tem. 124.000 družin mora preživeti na tak način, pa naj ga vidim. Mi pa moramo. In še to revščino nam bi znižali. Kaj pa naj nam še vzamejo? Še psi živijo lepše kot mi…«

Potem je zgodbe konec.