Svoje mnenje o domnevni krivdi Romana Leljaka za razžalitev Janeza Zemljariča bo moralo povedati sodišče. Prva obravnava zoper Leljaka, ki ga toži Zemljarič, kot je poročala revija Reporter, se bo začela jutri, 28. avgusta.

S pisanjem o začetku sojenja pa je omenjena revija javno razkrila podrobnosti, ki bi morale po prepričanju nekaterih pravnikov in številnih laikov zanimati tudi državno tožilstvo. Je mar Leljak vohunil zoper Slovenijo, ko je sprejel pooblastilo Armina Friedleina, policijskega komisarja bavarskega deželnega kriminalističnega urada, da zanj v Arhivu Slovenije zbira podatke, ki bi lahko bili zanimivi za preiskavo zločinov Udbe na Bavarskem?

Kaj o vohunstvu zoper Slovenijo pravi naša zakonodaja oziroma 358. člen kazenskega zakonika? Že v prvem odstavku je zapisano, da »kdor služi tuji državi ali tuji organizaciji ali njunemu agentu, tako da zbira zaupne vojaške, gospodarske ali uradne podatke ali dokumente ali ji jih sporoči ali izroči ali ji omogoči, da pride do njih, se kaznuje z zaporom od enega do osmih let.«

In kaj pravijo tožilci? »Naznanilo suma uradno pregonljivega kaznivega dejanja je vpisano v ustrezen vpisnik in bo dano v preučitev pristojnemu državnemu tožilcu.«

Leljak se počuti nedolžnega

Leljak vse te sume komentira s prepričanjem, da je pač »raziskovalec javno dostopnega gradiva, ki je dostopno vsem ljudem tega sveta, razen v delu, v katerem se govori o občutljivih osebnih podatkih.

Nemška preiskovalna policija raziskuje 14 umorov, ki jih je v Nemčiji zagrešila jugoslovanska Udba. Ponosen sem, da sodelujem z njimi. Z edinim ciljem, ki ga imam, da žrtve Udbe dobijo svoje zadoščenje.

Udba je bila po sodbi Vrhovnega sodišča RS organizacija, ki se je ukvarjala tudi s kriminalom. Za mene je ta definicija Vrhovnega sodišča RS dovolj veliki razlog, da pomagam razkriti kriminalno dejavnost Udbe v navezi s komunistično partijo,« trdi Leljak in dodaja: »Kdor tega ne razume, je pač svoje možgane pustil odpluti po Ljubljanici. Raziskoval bom še naprej, še bolj vneto, nikoli pa ne v škodo demokratičnih norm Evrope, v kateri živim.«

Ošabna ignoranca nemškega komisarja

Vseeno je mogoče bavarskemu komisarju zaradi pričakovanega pravnega znanja pripisati zvrhano mero ošabne ignorance do prijateljske države. Najmanj, kar bi moral poznati, je (tudi evropska) zakonodaja, ki ureja sodelovanje različnih državnih organov – zlasti sodelovanje policij, ki poteka drugače in ne s pooblastili temu in onemu, da šari po svobodni državi in zbira gradivo za kazenski postopek.

A je Leljak, vsaj enkrat, imel zvrhano mero sreče. Tudi če je kanil »vohuniti«, tudi če je za to razen pisnega pooblastila prejel kakšno »akontacijo«, dlje od poskusa mu ni uspelo priti. V vodstvu Arhiva RS tudi zaradi znane referendumske gonje v zvezi z varovanjem arhivskega gradiva odlično poznajo predpise in so Leljaka pravočasno ustavili.

Bojan Cvelfar, direktor arhiva, nam je pisal, da je »gospod Roman Leljak 30. julija letos v Arhiv RS vložil vlogo za dostop do arhivskega gradiva, ki je v skladu z zakonom o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA) varovano in do katerega je dostop omejen. Z vlogo je bil zahtevan dostop po 68. členu ZVDAGA – dostopnost zaradi potreb uradnih postopkov oziroma ob izkazu pravnega interesa, in sicer na podlagi pooblastila Kriminalistične službe iz Münchna (Bayerisches Landeskriminalamt). Glede na pooblastitelja in glede na prakso pri medsebojnem sodelovanju organov pregona različnih držav smo dne 4. avgusta zadevo predali v mnenje in reševanje slovenski policiji. Gospod Leljak torej na podlagi omenjene vloge in pooblastila do arhivskega gradiva ni dostopal.«

Zgodovina slovenskih »vohunov«...

Naj spomnimo, da je Leljak na tiskovni konferenci v ponedeljek, 6. januarja, oznanil, da dokumenti, pridobljeni v Arhivu RS, kažejo, da je takratni načelnik Službe državne varnosti v Sloveniji Janez Zemljarič odobril akcijo, v kateri je bil leta 1975 v Celovcu ubit hrvaški emigrant Nikica Martinović.

Kmalu po sprejetju načrta je SDV 4. februarja 1975 po Leljakovih navedbah aktivirala Milana Dorića (Hanzija), kar je slednji pred kamero slovenske nacionalne televizije zanikal. Dorić, gostinec, danes mirno in varno živi v Nemčiji.

Vohunov, takšnih in drugačnih, nam tudi brez Leljaka ni manjkalo. Seveda počasi bledi spomin, da je Sova leta 2004 posnela telefonske pogovore med Ivom Sanaderjem in Janezom Janšo o mejnih incidentih na južni meji in da je imela skupaj z nemško tajno službo BND v Ljubljani tajni prisluškovalni center za območje Balkana. Omenjenega vohunskega centra smo se spomnili 1. novembra 2005, ko se je sredi Ljubljane zgodilo celonočno praznjenje trezorjev SKB.

Lokacija ropa je dregnila v najbolj vroče osrčje obveščevalnih dejavnosti. Na drugi strani Slovenske ceste je bila v tistih časih na Malem trgu 4 konspirativna centrala slovenske obveščevalne agencije Sova, kjer so se obveščevalci srečevali s svojimi tajnimi sodelavci. Le nekoliko hiš naprej je bil v zgradbi, ki ji ljubkovalno rečejo Kozolec, antiteroristični prisluškovalni center. Tam so slovenski obveščevalci skupaj s člani nemške Bundes Nachrichten Dienst sledili mednarodnim telefonskim pogovorom in prometu na internetu. Na drugi strani ulice je bil sedež ljubljanske izpostave Sove. Pod sedežem so bili trezorji banke SKB

... od Jurija...

Spomladi 1999 na takratnem ministrstvu za notranje zadeve niso sprožili preiskave zaradi kaznivega dejanja vohunstva, čeprav se je poslanec Socialdemokratske stranke Slovenije Jožef Jerovšek sila trudil. Francu Juriju, takratnemu državnemu sekretarju na zunanjem ministrstvu, je na seji državnega zbora med drugim očital, da je bil med mladimi komunističnimi voditelji v Sloveniji, ki so se jim italijanske obveščevalne službe približale prek »transnacionalne« Radikalne stranke Marca Pannelle. Franco naj bi po Jerovškovih besedah prijateljeval tudi s Pierom Fassinom, nekdanjim načelnikom zunanjepolitičnega oddelka v vodstvu bivše italijanske komunistične partije, ki je ohranilo posebne zveze z vrsto nekdanjih komunistov vzhodnih držav, vpletenih v nove mafijske mreže.

… do Smolnikarja

Sega pa zgodovina domačih vohunov tudi v prave vohunske, skorajda oborožene spopade. Morisovci, kot se jim je reklo takrat, so pri znani hruški v Depali vasi leta 1994 ustavili in pretepli Milana Smolnikarja, ker so zoper njega pisali kazensko vadbo zaradi kaznivega dejanja vohunjenja. Pravna ignoranca, da malo takšnih!

Na zadnjem sojenju za zločin v Depali vasi je bil tožilec (ki mu z zahtevo o kaznovanju odgovornih ni uspelo) prepričan, da dokumenti, ki so jih našli v Smolnikarjevem avtu, niso bili takšni, da bi lahko škodili obrambi države oziroma oboroženim silam. Tožilec je v zaključnem govoru še dejal, da je bila aretacija vnaprej zrežirana in da sploh ni šlo za to, da bi prijeli storilca kaznivega dejanja vohunstva, pač pa za to, da jim je bil Smolnikar očitno trn v peti. Aretacijo naj bi izvedli ministru najzvestejši možje, pripadniki Paravoma.