Ko zgodovinarji pogledajo nazaj na Ronalda Reagana, 40. predsednika Združenih držav Amerike, jih pogosto prevzame občutek nostalgije. Mnogi, zlasti na desnici, ga namreč vidijo kot ikono, utelešenje optimizma in moža, ki je sam premagal komunizem. »Imel je avro zmagovalca,« je nekoč poudaril zgodovinar Doug Rossinow.
Toda podoba »velikega govorca«, kot so mu rekli, zakriva ostrejši paradoks. Kritiki so ga v osemdesetih letih obtoževali krutosti zaradi rezov v socialne programe, se posmehovali eksploziji javnega dolga, ki je zanikala njegove lastne pridige o fiskalni odgovornosti, in se odkrito bali, da bo njegova bojevita retorika sprožila jedrski holokavst.
žPa vendar danes velja za učinkovitega voditelja. Da bi razumeli, kako je nekdanji hollywoodski igralec postal tako velika osebnost, se moramo vrniti v leto 1980, v Ameriko, ki je bila v globoki krizi identitete.
Država na kolenih
Novembra 1980, ko je Reagan po dveh neuspelih poskusih končno osvojil predsedniški položaj, so bile Združene države na kolenih. Gospodarstvo sta opustošila naftna šoka (v letih 1973 in 1979), brezposelnost je divjala, inflacija pa je uničevala prihranke. Ponižujoč poraz v Vietnamu je pustil grenak priokus, senca sovjetske grožnje pa se je zdela vse daljša.
V ta vakuum dvoma je vstopil Reagan. Z bleščečim nasmehom in neomajnim prepričanjem je Američanom ponudil preprosto obljubo – »Naredimo Ameriko spet veliko« (Make America Great Again), slogan, ki ga je desetletja kasneje recikliral Donald Trump. Reagan ni dvomil niti za sekundo. In Američani so mu obupano želeli verjeti.
»Ameriška desnica je v tem videla potrditev moči ZDA po Vietnamu,« meni Rossinow, ki je tudi avtor knjige Reaganova doba. Reagan sam je ob slovesu iz Ovalne pisarne osem let kasneje dejal: »Spremeniti smo želeli narod, pa smo spremenili svet.«
Čeprav je bila arogantna, je bila ugotovitev tudi pravilna. Reagan ni bil samo oče konservativnega preporoda v ZDA, pač pa je postal globalni simbol vročičnega neoliberalizma, ki je v osemdesetih preplavil planet.
Tektonski premik
Reaganov prihod na oblast je pomenil tektonski premik. To je bilo maščevanje liberalnih ekonomistov čikaške šole nad keynesianci. Biblija ni bila več državna intervencija in prerazporejanje bogastva v slogu New Deala, temveč nevidna roka trga.
Tako kot njegova ideološka zaveznica Margaret Thatcher v Veliki Britaniji (izvoljena leta 1979) je Reagan oznanil novo doktrino. Reagan pa ni bil intelektualec, pač pa je bil pravzaprav nadarjen za spreminjanje neoliberalnih abstrakcij v razne izreke. Najbolj znani se glasi: »Vlada ni rešitev naših težav, vlada je težava.«
Sledila je tako imenovana reaganomika: drastično nižanje davkov (predvsem za najbogatejše), obsežna deregulacija in vojna proti sindikatom. Simbolni trenutek se je zgodil avgusta 1981, ko so stavkali kontrolorji zračnega prometa. Reagan, ki je bil nekoč sam vodja igralskega sindikata v Hollywoodu, jim je dal 48 ur za vrnitev na delo. Ko se niso, jih je več kot 11.000 odpustil in jim dosmrtno prepovedal delo v zvezni službi.
Vladavina kapitala
Sporočilo je bilo jasno: vladavina kapitala je absolutna. Začela se je doba deindustrializacije, vladavine financ in ekstremne globalizacije. Ta model se je hitro razširil – v Kanado, Nemčijo in celo v socialistično Francijo Françoisa Mitterranda. Latinska Amerika je bila v doktrino prisiljena, saj so morale države v zameno za reševanje dolgov, ki so narasli prav zaradi visokih obrestnih mer v ZDA, sprejeti liberalne recepte.
Cena te rasti je bila erozija zaščite delavcev, naraščajoče socialne neenakosti in ponavljajoče se finančne krize.
Če je bila domača politika revolucija, je bila zunanja imperialna restavracija. Reagan je svet videl binarno, kot hollywoodski vestern: svoboda proti komunizmu, ZDA proti imperiju zla, kot je označil Sovjetsko zvezo.
Njegov cilj ni bil več zgolj zadrževanje sovjetskega vpliva, temveč zmaga. »Marksizem-leninizem moramo vreči na smetišče zgodovine,« je dejal leta 1983. Da bi to dosegel, je podvojil vojaški proračun.
Ironično je, da je pridigar vitke države s tem početjem povzročil eksplozijo javnega dolga – zvezni dolg se je v osmih letih skoraj potrojil, z 988 milijard na 2602 milijardi dolarjev. Simbol te nove oboroževalne tekme je bila Strateška obrambna pobuda (SDI), popularno imenovana Vojna zvezd – astronomsko drag (in tehnično nezanesljiv) protiraketni ščit, ki naj bi ZDA zaščitil pred jedrskim napadom. Projekt, ki je vznemiril celo zaveznike, so kasneje opustili.
Poleg vojaške moči je Reagan uveljavil Reaganovo doktrino – strategijo prevračanja režimov (»roll back«). ZDA so bile pripravljene podpreti vsako odporniško gibanje proti vladam, povezanim s Sovjeti.
Posredniške vojne
Leta 1983 so ZDA izvedle invazijo na majhno karibsko državo Grenado, da bi strmoglavile marksistično vlado. Toda večinoma je šlo za posredniške vojne (»proxy wars«). Cia je financirala in oboroževala mudžahide v Afganistanu proti Rdeči armadi. Enako je storila v Nikaragvi, kjer je podpirala desničarske kontrase proti sandinistom – financirala jih je celo s tajno prodajo orožja Iranu, ki je bil pod embargom (škandal Iran-Contra).
Ta boj za »svobodo« pa je bil skrajno pragmatičen. Kjer je ustrezalo strateškim interesom, je Reagan brez zadržkov podpiral brutalne desničarske diktature, na primer v Argentini in Čilu, če so le zatirale levičarska gibanja.
Zgodovina si bo Reagana zapomnila po sprostitvi napetosti z Mihailom Gorbačovom in po znanem pozivu ob berlinskem zidu: »Gospod Gorbačov, podrite ta zid!« Toda to je bil samo zadnji del njegovega mandata, prvi del je bil nevaren imperializem.
Kako torej, da danes v nekaterih krogih velja za tako veliko osebnost? »Imel je avro zmagovalca: človeka, ki je zmagoval na volitvah z veliko večino in je premagal komunizem,« ugotavlja Rossinow.
Ko si je Donald Trump v Ovalni pisarni obesil Reaganov portret, se je zazdelo, da sanja o podobni zapuščini. Prevzel je njegov slogan, reže proračune in krepi obrambo. Toda njegova revolucija poteka na nasprotjih reaganizma. Reaganova dediščina je bila globalni neoliberalizem, Trumpova je protekcionistična in protidemokratična. Kavboj iz osemdesetih je morda res spremenil svet, vendar so lekcije, ki jih ponuja, veliko bolj zapletene, kot jih želi prikazati nostalgija.
