Žal vse kaže, da je rasizem po svetu v porastu.
Raziskave iz Evrope in Avstralije so v zadnjih letih pokazale porast števila ljudi, ki na svoji koži doživljajo rasizem. Poročila iz ZDA in Združenega kraljestva navajajo, da večina udeležencev iz etničnih manjšin meni, da se stanje na tem področju slabša. Tudi globalna študija je ugotovila naraščanje števila primerov diskriminacije.
Zdi se, da je sovražnost do tistih, ki so videti drugačni od nas, zlahka mogoče zanetiti, še posebej v časih stiske in pretresov. Skozi zgodovino so človeške skupine za grešne kozle označevale manjšine, kot so Judje, Romi in priseljenci.
Nekateri znanstveniki so predlagali, da je rasizem prirojena človeška lastnost, ki se je razvila v daljni preteklosti. Po mnenju evolucijskega psihologa Pascala Boyerja je rasizem »posledica zelo učinkovitih ekonomskih strategij«, ki nam omogočajo, »da člane drugih skupin ohranjamo v podrejenem položaju z izrazito slabšimi ugodnostmi«.
Z drugimi besedami: zakaj bi naši predniki slabšali svoj položaj in možnosti za preživetje z deljenjem virov z drugimi skupinami?
Druga teorija iz evolucijske psihologije pravi, da se je rasizem morda razvil kot strategija »varčevanja z energijo«. Interakcija ali mešanje z etnično različnimi skupinami bi zahtevala veliko časa in energije zaradi usklajevanja z različnimi družbenimi normami. Zato naj bi razvili nagnjenost, da na različne skupine gledamo kot na različne vrste, ki se jim je treba izogibati, s čimer smo si prihranili »zapletene interakcije s člani zunanjih skupin«.
Vendar trdim, da so zgornje teorije vprašljive. Prvič, dokazi kažejo, da je bilo zaradi majhnega števila prebivalstva za zgodnje ljudi virov v izobilju, zato ni bilo potrebe, da bi drugim aktivno preprečevali dostop do hrane in vode. Drugič, zgornje teorije se ne ujemajo s tistim, kar nam antropologija pove o obnašanju zgodnjih človeških skupin.
Obstaja veliko antropoloških in arheoloških dokazov, ki kažejo, da se prazgodovinske skupine niso izogibale druga drugi. Pogosto so se medsebojno poročale, mešale in menjavale ljudi. Enak vzorec kažeta tudi odsotnost teritorialnega vedenja in presenetljivo nizka stopnja vojskovanja.
Alternativne razlage
Morda lahko boljše pojasnilo ponudijo druga področja psihologije. Raziskave kažejo povezavo med predsodki in slabšim psihološkim delovanjem, vključno s slabimi odnosi, ki jih zaznamujejo negotovost in agresivnost. Vzroke za to je pogosto mogoče najti v nemirnem in negotovem otroštvu. Druge raziskave so pokazale povezavo med rasizmom in tesnobo, kar dokazuje, da ljudje v težkih časih postanejo bolj polni predsodkov.
Na splošno študije kažejo, da se ljudje, kadar se počutijo negotovo ali tesnobno, bolj verjetno poistovetijo s svojo nacionalno ali etnično skupino. To je kot nekakšna obramba pred negotovostjo, tesnobo, in tako posameznik okrepi samospoštovanje in občutek identitete.
Jasno je, da obstajajo družbeni in gospodarski dejavniki, ki spodbujajo rasizem, kot sta hierarhija in neenakost. Vendar zgoraj omenjene raziskave kažejo, da je rasizem v veliki meri psihološki obrambni mehanizem pred tesnobo in negotovostjo.
Pet stopenj do rasizma
S te psihološke perspektive je mogoče opredeliti različne stopnje v razvoju rasizma. V skladu s teorijo, ki jo predlagam v svoji knjigi DisConnected, se proces začne, ko osebi primanjkuje občutka varnosti in identitete, kar ustvari željo po pripadnosti neki skupini. Ta pripadnost okrepi njeno identiteto in ji da občutek pripadnosti.
Kaj je s tem narobe? Zakaj ne bi bili ponosni na svojo nacionalno ali versko identiteto in čutili bratstva ali sestrstva z drugimi, ki delijo našo identiteto?
Zato ker skupinska identiteta pogosto vodi v drugo, nevarnejšo stopnjo. Da bi še bolj okrepili svoj občutek identitete, lahko člani skupine razvijejo sovražnost do drugih skupin. Takšna sovražnost lahko pripomore k temu, da se skupina počuti bolj opredeljeno in povezano, kot da bi se jasneje videla v nasprotju z drugimi.
Tretja stopnja procesa je, ko člani skupine drugim skupinam odtegnejo empatijo ter svojo skrb in sočutje omejijo na svoje vrstnike. Do članov svoje skupine se lahko vedejo dobronamerno, do vseh zunaj nje pa so brezbrižni ali brezčutni. Kot pokažem v knjigi DisConnected, odtegnitev empatije druge ljudi spremeni v predmete ter omogoča krutost in nasilje.
Četrta je homogenizacija posameznikov, ki pripadajo drugim skupinam. Ljudi ne dojemamo več na podlagi njihovih osebnosti ali vedenja, temveč na podlagi predsodkov o skupini kot celoti. Vsak član skupine postane legitimna tarča in je lahko kaznovan za domnevne prestopke drugih posameznikov iz te skupine. V sodobnem smislu je lahko vsak prosilec za azil kaznovan za domnevni zločin posameznega prosilca za azil.
Na koncu lahko ljudje svoje psihološke pomanjkljivosti in osebne neuspehe projicirajo na drugo skupino kot strategijo izogibanja odgovornosti. Druge skupine postanejo grešni kozli in so posledično izpostavljene napadom ali celo umorom. K takšni projekciji so še posebej nagnjeni ljudje z močnimi narcisističnimi in paranoidnimi osebnostnimi lastnostmi, saj težko sprejmejo svoje osebne napake in namesto tega iščejo krivce drugje.
Z drugimi besedami: rasizem je simptom slabega psihološkega zdravja, znak tesnobe ter pomanjkanja identitete in notranje varnosti. Psihološko zdravi ljudje s stabilnim občutkom identitete in varnosti so zelo redko (če sploh kdaj) rasisti. Navsezadnje nimajo potrebe po krepitvi lastnega jaza skozi skupinsko identiteto.
Po mojem mnenju je rasizem odklon, ne pa prirojena človeška lastnost. Prav tako si velja zapomniti, da je sam pojem rase neutemeljen. Za delitev človeštva na različne »rase« ni nobene genetske ali biološke podlage.
Obstajajo samo skupine ljudi – ki vsi izvirajo iz Afrike –, ki so sčasoma razvile nekoliko drugačne fizične značilnosti, ko so potovale v različna podnebja in okolja ter se jim prilagajale.
Več o avtorju: www.stevenmtaylor.com
***
Ta članek je bil prvotno objavljen na spletni strani The Conversation pod licenco Creative Commons. Preberite izvirni članek. Tukaj je objavljen z izrecnim privoljenjem avtoja.
