Zasebno je dražje

Tole niso ugotovitve kakega slovenskega nasprotnika predvidene (raz)prodaje Telekoma in drugih uspešnih podjetij v državnih rokah, ki bi ga zagnani privrženci hitre in popolne privatizacije iz vrst SDS in NSi najbrž radi takoj označili vsaj za komunista in jugonostalgika. A ne bo šlo, saj jih je ta mesec v uglednem angleškem Guardianu zapisal nič manj ugledni komentator gospodarskih zadev Seumas Milne. »Vedno nova poročila dokazujejo, da so privatne storitve bolj drage in manj učinkovite kot tiste v javnih podjetjih. Nič čudnega ni, da velika večina javnosti, ki že tako ni nikoli podpirala privatizacij, zasebnikom ne zaupa in noče, da oni opravljajo storitve. A ne glede na dokaze gre karavana naprej. Vlada Davida Camerona zdaj pelje privatizacijo v osrčje šolstva in zdravstva ter prodaja velik del državne pošte za več kot milijardo funtov pod tržno vrednostjo, medtem ko njeni finančni svetovalci na borzi unovčujejo dobičke,« še ugotavlja Milne, ki se zgraža nad trdovratnostjo pohlepa in združenih interesov politike, finančnikov in korporacij na škodo družbe.

Žal se tudi pri nas mnogi politiki še vedno kot pijanec plota držijo neoliberalnih floskul o vsemogočnosti, nujnosti in blagodejnosti privatizacije in prodaje tujcem (slednji se pač v razmerah obubožanega gospodarstva, zamrznjenega kreditiranja in proračunskega primanjkljaja ponujajo kot edini možni kupci razvrednotenih podjetij) ter nalašč pozabljajo na slabe izkušnje z našo dosedanjo prehitro privatizacijo, ki je privedla k nastanku tajkunov in k bančnim luknjam zaradi nepremišljenih prevzemov in naložb zadolženih zasebnih podjetij. Nič jih ne izučijo niti dosedanje slabe izkušnje drugih tranzicijskih držav, ki so še bolj od nas hitele s prodajo ključnih podjetij tujcem.

Zmagovalec volitev Miro Cerar se sicer zavzema za bolj premišljeno privatizacijo kot doslej, a naj bi jo vsaj v primeru že določenega spiska 15 podjetij vendarle nadaljeval. »Bodoči predsednik nove slovenske vlade, ki se je pred volitvami uspešno izmikal odgovorom o privatizaciji, se je po volitvah sicer še vedno medlo izrekel za nadaljevanje – nadaljevanje privatizacije naj bi bilo odvisno od učinkov na ugled Slovenije na finančnih trgih. Da ga v padec ugleda prepričujejo potencialni kupci, mednarodne finančne institucije in različni tuji in še bolj domači posredniki, je razumljivo; čim hitreje bo šlo, tem ceneje bodo prvi kupili podjetja, posredniki pa več zaslužili. Res je, da smo se z vključitvijo v EU in območje z evrom spremenili v provinco, pa tudi da razumne alternative pravzaprav nismo imeli. A vse kaže, da nismo izgubili samo ekonomskih atributov države, v desetletju smo izgubili tudi samospoštovanje. Podjetij ne prodajamo, ker mislimo, da je to prav, prodajamo jih, ker so nam tako naročili oziroma, kar je še slabše, da bi s tem pokazali svojo vdanost 'evropskim vrednotam',« je te dni v svojem prispevku v Delu zapisal ekonomist dr. Jože Mencinger, ki opozarja, da gre za prodajo zaradi ideologije in koristi, ki jih bo prinesla kupcem in posrednikom, in ne za prodajo iz nuje. Izdane obveznice, s katerimi se je Slovenija že zadolžila, bi bile namreč dovolj za pokrivanje primanjkljaja vsaj do sredine prihodnjega leta, prilivi v javne blagajne so bili v prvi polovici leta za več kot pol milijarde evrov večji kot lani, letošnji presežek na tekočem računu pa naj bi spet presegel pet odstotkov BDP.

Napačna pot

Če se že požvižgamo na izkušnje nam podobnih in naivnih vzhodnih držav, nas morda lahko streznijo sedanja spoznanja razvitega zahoda, po katerem se tako radi zgledujemo. Medtem ko se pri nas z vso zagnanostjo podajamo po zgrešeni poti, ki sta jo v 80. letih ob pomoči neoliberalcev zakoličila Margaret Thatcher in Ronald Reagan in ki je nazadnje privedla do velike svetovne finančne krize, bi na zahodu zdaj vse več ljudi raje krenilo v smer, ki jo sami opuščamo. »Nove oblike javnega lastništva v bančništvu in na področjih javnih dobrin, kot so energetika, voda, transport in telekomunikacijska infrastruktura, so pravi izziv. Jedro podjetij v družbeni lasti in pod demokratičnim nadzorom bi lahko dalo nov ritem investicijam, obnovi in zasuku k bolj okolju prijazni ekonomiji. To podpira večina javnosti razen poslovne elite, ki trdi, da bi bilo to predrago in korak nazaj. A nacionalizacija na teh področjih ne bi bila predraga. Tudi če bi plačali polno tržno ceno podjetja, bi to lahko bilo v obliki državnih obveznic. Na to bi seveda plačevali obresti, ki pa bi jih lahko krili z delom dobička kupljenih podjetij,« meni Milne, ki seveda ne govori na pamet. Ena najbolj poučnih britanskih slabih izkušenj je bila privatizacija dela železnic, ki je privedla do velikih zasebnih monopolov, številnih nesreč zaradi slabega vzdrževanja in odpuščanja ljudi, hkrati pa do še večjih stroškov in državnih subvencij, ki so v znatnem delu končale v zasebnih žepih. Za povrh so se vozovnice za vlak v Veliki Britaniji podražile za do 200 odstotkov in so zdaj daleč najdražje v Evropi. Na drugi strani je del železnic, ki je ostal v državni lasti, državi prinesel velike dobičke in nudil potnikom precej boljše storitve in točnost. Kljub ogorčenju javnosti, ki se po raziskavah javnega mnenja v kar dveh tretjinah nagiba k vnovičnemu podržavljenju železnic, bi Cameronova vlada rada prodala še dobro delujoči del železnic. »Ker se koncesije zasebnim lastnikom železnic iztekajo, je vnovično podržavljenje železnic ne le popularno, ampak bi bilo tudi povsem zastonj. Če se v teh okoliščinah politika upira temu, je razlog zgolj v moči korporativnih lobijev in tržne ideologije. A železnice niso edine, zaradi katerih je treba presekati 30 let trajajočo dogmo o škodljivosti državnega lastništva, ki jo ves čas podpira denar. Zasebne industrije niso le pogorele pri zagotavljanju večje učinkovitosti, kakovosti, odgovornosti ali delovnih mest, ampak so tudi izsesale bogastvo iz monopolov, združile odločanje v vse manj rokah, poglobile neenakost in zatajile pri zagotavljanju investicij za vzdržno rast. Medtem ko zasebni finančni sektor sedi na gori neinvestirane gotovine, država nima svojega motorja, ki bi poganjal ekonomijo. Na področju energetike zasebnemu sektorju ne uspeva več zagotavljati niti osnovnega – da bi gorele luči,« se jezi Milne.

Neenakovredna pogajanja

In pri tem ni osamljen. Na številne nesmisle in škodljivost britanske privatizacije je maja v istem časniku opozorila tudi Polly Toynbee. Zmotilo jo je, da so od države izbrani »dolgoročni« vlagatelji v državno pošto takoj po nakupu delnic po ugodni ceni te prodali za skoraj dvakrat višjo vrednost in osmešili vlado, ki ji je (tako kot naskrivaj seveda tudi kupcem) svetovala razvpita finančna ustanova Goldman Sachs (kot posrednik se omenja tudi pri nekaterih slovenskih privatizacijskih poslih). »Zavedati se moramo velike neuravnoteženosti, ko država prodaja svoje premoženje. Na vladni strani gre za pogajanja s politično pištolo na sencih neizkušenih vladnih uslužbencev, ki ne morejo odstopiti od že napovedanih razprodaj. Na drugi strani pogajanj je trg s svojo podganjo zvitostjo in željo po dobičku, ki obljublja vse, da bi le zaslužil. Vlade se bodo vedno morale pogajati s trgom o primerni regulaciji, a za to potrebujejo izkušene in prav tako zvite uradnike, ne pa okleščene za 30 odstotkov in brez spomina o preteklih napakah,« piše priznana avtorica. Nič je torej ne preseneča, da so se dobički devetih podjetij, ki jih je Velika Britanija prodala korporacijam po nizkih cenah, v povprečju povečali za več kot 400 odstotkov (in ti dobički zdaj uhajajo v tujino). Tudi sicer Britanci niso imeli kakšnih prednosti od privatizacije teh podjetij – računi privatiziranih energetskih podjetij so se v desetih letih povečali za 140 odstotkov, računi za vodo pa za 74 odstotkov, hkrati pa so izgubili 170.000 delovnih mest. Uslužbencem se plače niso povečale, zadovoljni so lahko le direktorji privatiziranih družb, ki zdaj zaslužijo 50-krat več.

Seveda nihče od omenjenih avtorjev – niti naši nasprotniki razprodaje podjetij – ne nasprotuje tujim nakupom kar povprek, ampak zgolj slepi veri, da je vsaka privatizacija sama po sebi koristna. »Pritisk po mešani ekonomiji (v javni in zasebni lasti), ki je bila še do nedavnega razumljena kot zdravorazumska, se bo s povečevanjem stroškov in polomov nebrzdanega kapitalizma le še povečeval,« napoveduje Milne. Ne bi bilo slabo, če bi se tisti naši politiki, ki še vedno kot papagaji ponavljajo zgolj že ovržene floskule o silni škodljivosti državnega lastništva in čudežnosti zasebnega, vendarle vsaj malce poučili še o kakem bolj aktualnem, svežem in manj dogmatičnem dognanju iz tujih logov, ki jih imajo tako v čislih.