Tresk vrat in nato krik olajšanja na obeh straneh vratnih tečajev. Zunaj se šolarjem in dijakom ponujata dva meseca brezskrbnosti, znotraj se je po še enem napornem šolskem letu za hip oddahnilo učiteljicam in učiteljem, psihologom in psihologinjam, ravnateljem in ravnateljicam, najbrž celo fikusom in čistilkam.
Če smo na začetku šolskega leta še polni optimizma in upanja v boljšo prihodnost, je ob vsakem zaključevanju šolskega leta vse mučneje gledati in opazovati, kam tone šolstvo, kako to potapljanje zgolj nemo spremljamo ali pa ga rešujemo v kabinetih brez stika z učilnico. Vse težje je sprejemati norost prenatrpanih in za življenje nesmiselnih poudarkov učnih načrtov, v katerih ni mesta za utrjeno osnovno zanje. Recimo za suveren odgovor, kje je sever in kje jug, morajo pa v nekem hipu desetletni otroci vedeti vsa podolja in pogorja Slovenije. Čeprav bodo učitelji čez poletje prejeli prenovljene učne načrte, te počitnice razmer ne bodo rešile.
Vsako leto je za odtenek bolj trpko spoznanje, da se povprečni rezultati nacionalnega preverjanja znanja slovenščine in matematike v šestem in devetem razredu osnovne šole ne bodo izvlekli iz nihanja med ena in dva. Letos je bil za učence pravi izziv samostojno napisati nekaj povedi besedila, besedilne matematične naloge iz vsakdanjega življenja so jim bile velika neznanka. Rezultatov ni bistveno popravilo niti dejstvo, da bodo ti letos prvič šteli za vpis v srednje šole in so se vsaj nekateri učenci na preverjanje resneje pripravljali. Upanje, da bodo rezultati boljši takoj, ko bo preverjanje imelo nek smisel, je ugasnilo ob prvi vročinski pripeki. Minister, tu nekaj ne »štima«.
Nič spodbudno ni spremljati, kako številni razpisi za učitelje ostajajo brez ene same prijave, ali poslušati zagovore ravnateljev, da problematičnega učenca ne morejo prešolati. Ker so pravice posameznika nad pravicami skupnosti, je reševanje medvrstniškega nasilja na ravni leporečja in donkihotovskega boja šolskih psihologov. Vse težje je poslušati učiteljice in redke učitelje, ki jih birokracija, razmere in pritiski potiskajo v apatijo in jim meglijo pogled na bistvo – učence. Vse težje je gledati, s kakšno lahkoto v šole udirajo starši – ne za skupno dobro, ampak izključno za »dobro« njihovega sončka.
Rekli boste: šola je zgolj odraz družbe. Se strinjam, a je lahko tudi odskočna deska, da začnemo to družbo spreminjati na bolje. Dotlej pa lepe počitnice.
