Prizor je postal tako vsakdanji, da ga komajda še opazimo. Vrata mestnega avtobusa se odprejo in vstopi starejši gospod, ki se s tresočo roko oprime droga. Oči mu bežijo po sedežih, a vsi so zasedeni. No, ne povsem. Na sedežu za štiri sedita dva najstnika. Eden je udobno raztegnjen čez dva sedeža, na drugem paru sedežev pa poleg drugega najstnika počiva nahrbtnik. Na misel jima ne pride, da bi se umaknila, odstopila prostor. Starejši gospod obmolkne in se vda v usodo vožnje stoje. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti bi bil tak prizor nezaslišan, danes je postal tiho sprejeta norma. In to kljub temu, da Ljubljanski potniški promet na družbenih omrežjih, kot je tiktok, mlade redno opozarja na bonton.
Je za to krivo pomanjkanje vzgoje v družini? Smo se kot družba res tako individualizirali, da mislimo, da smo na svetu sami? Ta prizor ni le zgodba o sedežu na avtobusu. Je simptom prelomljenega tihega dogovora med generacijami in ogledalo družbe, ki pozablja, da dolgoživost ni le statistični podatek, ampak priložnost za vse.
Statistični podatki so zgovorni: v Sloveniji je danes že več kot petina prebivalstva starejšega od 65 let in ta delež bo le še rasel. To pomeni, da je ogromen del naše družbe, poln izkušenj, znanja in potenciala, pogosto potisnjen na rob, v nevidnost. Na eni strani beremo o mednarodnih raziskavah, ki Slovenijo uvrščajo med deset najboljših držav za upokojitev na svetu. Na drugi pa na konferencah poslušamo strokovnjake, ki opisujejo pretresljive zgodbe o revščini, kjer starejši živijo v razpadajočih hišah in se pozimi ogrevajo le uro na dan. Kako je mogoče, da v isti družbi sobivata dva tako različna obraza starosti? Medtem ko se nekateri upokojenci aktivno udejstvujejo v društvih, se učijo o umetni inteligenci in hodijo na ples, drugi bijejo tiho bitko za golo preživetje.
Rešitev ni v kazanju na eno ali drugo generacijo, ampak v zavedanju, da smo v tem vsi skupaj. Našo dolgoživo družbo sestavljamo mladi, srednja generacija in starejši. Vsak od nas lahko prispeva svoj del. Starejši niso le prejemniki pokojnin, so neprecenljiv vir znanja, izkušenj in prostovoljnega dela, ki poganja številne lokalne skupnosti. Mladi prinašajo inovativnost in energijo. Srednja generacija pa je tisti most, ki povezuje oba svetova.
Ko se naslednjič znajdemo na avtobusu, naj umik torbe s sedeža ne bo le dejanje bontona. Naj bo to simbol spoznanja, da prostor v družbi pripada vsem. Da starejši človek, ki stoji pred nami, ni le statistika, ampak soustvarjalec naše skupne prihodnosti. Spoštovanje se res začne na avtobusu, a nadaljevati se mora povsod – v družini, v službi in v naših glavah.
