Beli krompirjevi ogorčici, zlati trsni rumenici, jablanovemu škrlupu, kapusovemu ščitkarju, švedski mušici, marmorirani smrdljivki, fižolovi rji, strunam in drugim bolj ali manj eksotičnim poimenovanjem nadlog na njivah in v nasadih slovenskega kmeta se je očitno pridružila še ena. Pridelovalci sladkorne pese v vzhodni Sloveniji sumijo, da se jim je na polja ugnezdil stekleni krilati škržat, ki s pese na peso prenaša bolezen, zaradi katere ta ni več sladkorna, ampak zgolj le še pesa za pujse. Za nameček mu prija tudi krompir.
Na strani Kmetijsko-gozdarskega zavoda Slovenije je objavljen seznam škodljivih organizmov, ki delajo škodo na različni zelenjavi. Dolg je 327 strani. Poljščine ogroža za 75 strani škodljivcev, sadovnjake in oljčnike za 129 strani nadlog. Briški sadjarji so nekoč ob pojavu češnjeve muhe trepetali pred koncem sveta. Danes je drugih hujših sovražnikov že toliko, da ob muhi le zamahnejo z roko. Se pa toliko bolj bojijo sadne vinske muhe in marmorirane smrdljivke, sedaj čakajo še japonskega hrošča, ki se prehranjuje z več kot 300 različnimi rastlinami. Zdaj zdaj bo tu. Za njim pa morda še azijski kozliček, paprikar in sibirska svilena kokljica.
Škodljivci potujejo brez potnega lista in po lastni navigaciji. Magičnih ukrepov ni, po navadi traja vsaj deset let, preden tuje vrste dobijo naravnega sovražnika ali pa jim ga z vso papirologijo umetno pripeljemo. Birokracija pač ni na strani ljudi, ki delajo z zemljo, zato se kmetov in sadjarjev lotevata žalost in obup. Vse bolj so tudi prepričani, da novi škodljivec na njihovi njivi ni naključje in da jim nekdo namenoma pomaga pri selitvi. Ve se: kar je za ene izguba, je za druge zaslužek.
Po ocenah Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo je trenutno zaradi bolezni in škodljivcev rastlin vsako leto izgubljenih do 40 odstotkov prehranskih pridelkov. V zadrugi Kooperativa Kristal, ki združuje 25 pridelovalcev sladkorne pese, svarijo, da nam lahko nekaj milimetrov velik škržat prinese novo veliko krompirjevo lakoto. Težko si predstavljamo, da bi se lahko znova uresničil irski scenarij iz sredine 19. stoletja, ko je zaradi lakote pomrla ali zbežala osmina celotnega tamkajšnjega prebivalstva. Menda bomo preživeli, ne bo pa poceni. Za zlate cekine bomo kupovali uvoženo hrano, po vsej verjetnosti slabe in dvomljive kakovosti. Zato se to jesen do sitega najejmo dobrih domačih sliv, krompirja in paradižnika ter podprimo slovenskega kmeta, da ne obupa med čakanjem na prelet novega sovražnika.
