Bolečina v trebuhu. Zgolj bolečina, ki jo je ženska v srednjih letih zaupala svoji zdravnici. Sledila je napotitev na pregled želodca, ki ni pokazal ničesar. A telo je še naprej pošiljalo signale, ki so postajali vse glasnejši, dokler niso postali neznosni. Epilog: sprejem v bolnišnico, diagnoza raka jeter in zasevki, ki so se že razširili. Ko je bilo za učinkovito ukrepanje že prepozno.
Njena zgodba ni osamljen primer, temveč tragičen opomin na statistiko, ki kaže, da breme raka v Sloveniji narašča. Bolezen ne izbira. Ne ozira se na starost, spol ali življenjski slog. Prizadene tudi otroke, mladostnike in mlade odrasle v polni življenjski moči. Zato je ključno dvoje: da se naučimo poslušati lastno telo in da imamo osebnega zdravnika, ki nam zna prisluhniti.
Vsi poznamo tisti občutek, ko nas nekaj muči, a si rečemo, ah, bo že minilo. Odlašamo, nočemo motiti, nočemo izpasti panični. A vztrajna utrujenost, nepojasnjena bolečina ali nenadna sprememba v počutju je lahko klic na pomoč. Naša prva dolžnost je, da ta klic vzamemo resno. Druga, enako pomembna, pa je v rokah družinskih zdravnikov. Oni so naša prva obrambna linija. Njihova vloga ni zgolj predpisovanje receptov, temveč aktivno poslušanje in celostna obravnava. Gesta, češ saj ni nič resnega, lahko bolnika pomiri za trenutek, a mu lahko tudi vzame dragoceni čas. Morda v poplavi administrativnih obveznosti in časovni stiski res zmanjka časa za poglobljen pogovor, a vztrajen notranji glas bolnika, da nekaj ni v redu, mora biti znak za alarm, ki preseže vse protokole. Pravi izziv za zdravnika je prepoznati tihega bolnika; tistega, ki trpi, a svojih bolečin ne obeša na veliki zvon. Tudi takšnim je treba verjeti in prisluhniti.
Na srečo beseda rak danes ne nosi več nujno teže smrtne obsodbe. Napredek medicine je izjemen in številne oblike raka so postale obvladljive, celo ozdravljive. Toda medicina ni vsemogočna. Bolezen sodobnega časa v veliki meri ostaja skrivnost, zato čudežev pri zdravljenju ni.
Naša največja moč je v zavezništvu – med nami samimi in našim telesom ter med nami in zdravnikom. Preventivni pregledi niso odveč, temveč naložba v prihodnost, ki lahko bolezen odkrije v povojih. Programi, kot je Svit, so dokaz, da organizirani pristop rešuje življenja, a naša osebna odgovornost je, da se nanj odzovemo. Zgodnje ukrepanje je tisto, ki loči med uspešnim zdravljenjem in neusmiljenim napredovanjem bolezni. Ne čakajmo, da bolečina postane neznosna. Ukrepajmo prej, saj imamo v rokah več moči, kot si mislimo.
