Pred devetimi leti me je zanimalo, kakšna je prava breskev, kako diši, kaj ji morata dati sadjar in kaj narava. Izvedela sem, da je prava breskev tista, po kateri diši ves avto. Da ti teče do komolcev med tem, ko jo ješ. A tudi, da pišem eno poslednjih reportaž o breskvah. Sadjarji iz Vipavske doline so mi drug za drugim pripovedovali, da se breskovi nasadi v Sloveniji vztrajno krčijo in da jih v kratkem ne bo več. Leta 2000 so se – večinoma v Vipavski dolini, Goriških brdih in slovenski Istri – razprostirali na 737 hektarjih zemljišč, leta 2016 še na 300 hektarjih. Saj ne, da jim ne bi verjela, a nekje v sebi sem gojila lažno upanje, da pretiravajo.
Nato sem se minuli teden peljala skozi Prvačino. V kraju, ki se je nekdaj ob cvetenju dreves obarval v rožnato in imel čisto svoj praznik breskev, sem s ceste opazovala štrclje, ki so gledali iz zemlje. Posekali so še enega redkih preostalih nasadov breskev. Nato sem preverila statistiko. Lani so breskve v Sloveniji rasle le še na 211 hektarjih. Očitno so imeli prav.
Podobno usodo si delijo nasadi jablan in hrušk. Pozeba, ki je, tako upamo, za letos zaključila pohod, ni zadnja skrb sadjarjev. Pridejo lahko še obilen dež maja, toča in suša. Potem se bodo kmetje praskali za ušesi, kako odgnati marmorirano smrdljivko in kje dobiti pomoč za obiranje pridelka. Naposled bodo imeli cmok v grlu zaradi nizkih odkupnih cen. Sadjarji opozarjajo, da kmetijske politike v sadjarstvu že dolgo nimamo več, imamo le še politiko v kmetijstvu in kakšnega ministra ali sekretarja na ogledu v sadovnjaku, ki kmetove težave izkoristi za fototermin. »Skušam razumeti, v katero smer naša politika pelje vizijo slovenskega sadjarstva, pa mi ne uspe. En dan smo strateška panoga, naslednji dan že ne več,« skomigne sadjar.
Pridelava pod milim nebom je očitno preteklost, vlaganje v tehnološke rešitve za namakanje in omilitev posledic pozeb, deževja in drugih vremenskih nevšečnosti pa si povprečni slovenski sadjar težko privošči. Ko kandidira za sredstva na javnih razpisih, ga povozijo birokracija in drugi, močnejši pridelovalci ter interesi v kmetijstvu. Manj ga torej boli glava, če na lizing kupi nov avtomobil in si poišče službo nekje pod streho, kjer bo plača prišla vsak mesec in ne le junija, julija in avgusta. Dobro zanj, precej manj pa za nas, ki bomo jedli (pre)večkrat škropljena jabolka iz tretjih držav.
