V javnih polemikah o našem šolstvu pogosto prevladujeta glasno tarnanje in občutek nemoči. Sistem je okostenel, pravijo kritiki. Preveč je poudarka na faktografiji, premalo na veščinah za življenje. Politične menjave prinašajo kozmetične popravke, medtem ko se srčika ne spreminja. Ta pesimizem je razumljiv, toda morda je čas, da pogledamo v strojnico sistema, če hočete. Pokaže se, da smo lahko tudi optimistični; pod površjem se dogaja tiha, vendar, kot se zdi, premišljena in strokovno utemeljena prenova.
Prvi vir upanja je paradoksalno prav tisto, kar se pogosto očita sistemu – njegova počasnost. Primerjava šolstva z velikanskim tankerjem, ki ga ni mogoče obrniti čez noč, ni znamenje šibkosti, temveč odpornosti. Ta inherentna stabilnost pomeni, da sistem ni prepuščen na milost in nemilost kratkoročnim političnim željam. Medtem ko se ministri menjajo, strokovno jedro na ministrstvu in v podpornih institucijah zagotavlja kontinuiteto. Kurikularna prenova, v katero je bilo vključenih skoraj tisoč strokovnjakov, se tako nadaljuje ne glede na to, kdo sedi v vladni palači. Ta trdnost je bržkone temelj, na katerem je sploh mogoče graditi dolgoročne in smiselne spremembe.
Drugi, še pomembnejši razlog za optimizem je jasen premik v filozofiji poučevanja. Strokovnjaki odločno sporočajo, da se premikamo od vprašanja kaj k vprašanju kako. Poudarek, da učbenik ni sveta knjiga, temveč zgolj pripomoček, in da je prava biblija za učitelje učni načrt z jasno zastavljenimi cilji, je pomemben. Še bolj opogumlja dejstvo, da prenovljeni učni načrti prinašajo obsežna didaktična priporočila. S tem strokovnjaki ne mečejo učiteljev v vodo novih zahtev, ampak jim ponujajo konkretna orodja in ideje, kako poučevati drugače – kako v središče postaviti učenje učenca, ne pa zgolj poučevanje učitelja. To je temeljni premik k šoli, ki spodbuja razumevanje, kritično mišljenje in aktivno udeležbo.
Šolski sistem razmeroma dobro kaže tudi zrelost pri soočanju z najtežjimi izzivi, kot je inkluzija. Odločitev, da kot družba vključujemo otroke z različnimi potrebami, je, če razmislimo, pravzaprav civilizacijski dosežek, ki ga je treba negovati kljub vsem težavam. Seveda je pri tem treba prisluhniti stiski staršev, učiteljev in šol ter se nanje odzivati z razvojem novih modelov, denimo za otroke priseljencev, ki jih je vse več. To je naloga vseh deležnikov.
Slovensko šolstvo torej ni brez napak. Globoko zakoreninjena miselnost, osredotočena na ocene in ločene predmete, je trdovraten nasprotnik. Toda ko človek posluša strokovnjake, ki ta sistem vodijo, postane jasno, da se izzivov zavedajo in se z njimi spopadajo.
