Medved od nekdaj v javnosti vzbuja močna čustva. Kako bi bilo drugače, ko pa je že sam po sebi izjemno karizmatična žival. Velik, močan, ogromen, silak, človek pa ob njem, če le nima orožja v rokah, nebogljen in nemočen. Spomnimo se prizora v hollywoodski klasiki Jesenska pripoved, v kateri se Brad Pitt v vlogi montanskega neukrotljiveža Tristana ruva z grizlijem, a na koncu podleže kosmatincu. Ali pa znamenitega Antona Tožbarja - Špika iz Trente, ki mu je medved odgriznil spodnjo čeljust. Bilo je leta 1871, pogumni gospod je preživel boj, medved pa poginil.
Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je bilo pri nas le še od 30 do 40 medvedov, in še to le na Kočevskem in Notranjskem. Toda takrat so veleposestniki na teh območjih sprejeli prelomno odločitev in se zavzeli za varstvo medveda. Že leta 1935 so tudi lovci dosegli prvo uradno zavarovanje medvedov. Njihovo število se je začelo povečevati in šele leta 1993 je medveda kot vrsto zavarovala tudi država. V letu 2025 je populacija medveda ocenjena na 700 do 950 osebkov. Ministrstvo je izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov. Tako kot v zadnjih desetletjih je ta odločitev znova razdvojila javnost in interesne skupine. Na tiste, ki vedno skočijo v zrak in zatrjujejo, da medvedov ne smemo odstreliti, in tiste, ki se ob tej številki pomirijo. Kot da bi dva otroka vlekla medvedka za šape vsak na svojo stran, ob tem pa pozabila na bistvo. To je dolgoročno ohranjanje te vrste v naših krajih, k čemur smo zavezani kot država, družba in posamezniki, ki moramo kdaj odmisliti lastne interese in tudi čustva.
Za odločitev o tem, kakšno je najprimernejše upravljanje medveda, imamo dovolj strokovnjakov in služb. Je pa res, da se v Sloveniji naravna, kulturna in kmetijska krajina močno prepletajo ter da nimamo širnih prostranstev, kakršne najdemo v Aziji in severni Ameriki, niti velikih sklenjenih gozdov. Da se po eni strani življenjski prostor človeka in njegove aktivnosti čedalje bolj pomikajo v gozdove in na gozdno mejo, po drugi strani pa spremembe in opuščanje nekaterih dejavnosti pomenijo, da se več površin zarašča, s tem pa izginja prepotreben pas med gozdom in naselji.
Oboji smo naravna bitja, človek nič manj kot medved. Čeprav ni ne lovec ne nabiralec kot nekdaj, ostaja z naravo povezan na druge načine. Sobivanje človeka in zveri ter ubiranje srednje poti pri tem sobivanju sta tako nujna in v trenutnih družbenih okoliščinah edina mogoča. Razlogov za ohranjanje ravnovesja v naravi pa je več kot dovolj. Najpomembnejši je gotovo, da ostane javno mnenje kar se da pozitivno naravnano za dolgoročno ohranjanje medveda kot vrste.
