Prav nobenih lepih besed ne najdemo za način, na katerega se razvija turizem v naši deželi. Podražil je stanovanja, podražil je hrano in gostilne, domačine nagnal iz mest v predmestja, v Ljubljani, na Bledu, na morju in v hribih je poleti nemogoče živeti. Država turizem podpira z vsemi sredstvi, od podkupovanja tujih novinarjev, influencerjev in vodnikov do akcij, ki govorijo o turizmu samo dobre stvari. Prebivalcem pa se zdi, da se zanje ne briga nihče.
Še pred nekaj časa smo razmišljali, da nas bo vsaj malo pred tegobami, ki jih ponuja nova turistična realnost, ubranila Zveza potrošnikov Slovenije, kjer so enostavno zamahnili z roko, ko smo jih opozorili na POS-terminale, ki od kupca zahtevajo napitnino. Pred časom je za zaščito v Ljubljani, vsaj navidezno, skrbela Asta Vrečko; moramo reči, da je vzbudila kar nekaj optimizma, a se po selitvi na kulturno ministrstvo s temi tegobami ne ukvarja več. Njen izračun je pokazal, da si povprečna štiričlanska družina lahko privošči obisk lokalov v centru Ljubljane zgolj enkrat na mesec, če niso preveč izbirčni, seveda. Podatek, ki ni nikogar zaskrbel.
Nedavno nam je neki gostilničar rekel, da kdor ne more živeti v Ljubljani in plačevati stroškov bivanja, mora oditi v kakšno cenejše mesto. Saj vemo, kam: v Kamnik, Litijo ali Logatec. Razumemo, že gremo, že bežimo. Vprašati se moramo le še to, ali slogan Ljubljano Ljubljančanom spremenimo v Ljubljano turistom, in samo še upamo, da bodo prihajali tudi pozimi, da bodo polnili proračune. Za zdaj pridejo le, ko je sonce toplo.
Zadnjič, bil je turistično neatraktivni november, smo se ob devetih zvečer odpravili v vinoteko v starem delu prestolnice. Ravno zapirali so in nas niso hoteli postreči, čeprav je na vratih pisalo, da so odprti do polnoči. Zaprli so tri ure prej, kar je, mimogrede, prekršek. Podobno je bilo konec poletja, v restavraciji ob Ljubljanici. Do kdaj ste odprti? Do polnoči ali še dalj, nam je bila naklonjena natakarica. Ob pol enajstih nas je prosila, ali lahko odidemo. Zakaj? Vsi so že odšli, je pokazala na odhajajoče angleške goste. Za Slovence se ne izplača imeti odprto.
Pred časom smo se pogovarjali z Avguštinom Devetakom, enim najpomembnejših gostincev v Furlaniji. Zagotovil nam je, da so slovenski gostje v Italiji najboljši, razumejo hrano in vina ter ne tečnarijo pri računih. Morda je čas, da to začnejo razumevati tudi naši gostinci in tisti, ki vodijo našo nazadnjaško turistično politiko.
