Po poročilu Mednarodne organizacije za migracije je bilo leta 2022 v Evropi 87 milijonov mednarodnih migrantov, od tega skoraj deset milijonov delavcev ni bilo državljanov Evropske unije. Pravzaprav je v Evropi že četrtina vseh delavcev migrantov, brez katerih si sistema, kot ga imamo, in nenehne gospodarske rasti ni mogoče predstavljati. Čeprav ti delavci pomagajo ohranjati naše blagostanje in visok standard, jih družbe potiskajo na obrobje, politike ob kršitvah rade molčijo, pristojni za ukrepanje pa najraje mižijo. Razen ko gre za visoko kvalificiran in izobražen kader, za katerega radi rečemo, da bogati našo kulturo.
Vendar velika množica migrantskih delavcev, ki vsako leto in leta zapored z globalnega juga in vzhoda kot sodobne karavane potujejo v Evropo, danes opravlja dela, ki jih delavci razvitega sveta ne želimo več opravljati. Ker so to težka, nevarna in umazana dela, monotona, rutinska, duhomorna, za piko na i pa slabo plačana. To so dela na poljih, v sadovnjakih, rastlinjakih, na gradbiščih, v tovarnah, proizvodnjah in zdravstveni negi, ki lahko, če niso upoštevani minimalni zakonski standardi, puščajo dolgoročne zdravstvene posledice na delavcih.
Ko sta nam pretekli teden košček življenja romunskih migrantskih delavcev odstrla romunska novinarka Elena Stancu in fotograf Cosmin Bambuț, se je na okrogli mizi ob njunem obisku pojavilo pomenljivo vprašanje, zakaj migrantski delavci dopuščajo izkoriščanje, zakaj ne ohranijo pokončne hrbtenice in se uprejo sistemu izkoriščanja. Povsem legitimen pomislek, o katerem pa bi morali razpravljati na drugem koncu.
Upora proti sistemu ne moremo nikoli pričakovati od najbolj ranljivih, katerih največja skrb in misel sta golo preživetje. Ljudje, ki prihajajo iz najbolj deprivilegiranih okolij, ki včasih ne znajo ne pisati ne brati v lastnem jeziku, kaj šele v tujem, ki nimajo izobrazbe in so lahko zaznamovani z družinskimi travmami, nimajo ne energije, ne znanja, ne virov in volje, da bi bili jedro sprememb.
Vprašanje pokončnih hrbtenic bi morali kvečjemu zastaviti evropskim in državnim politikam, ki izkoriščanje dopuščajo. Zastaviti bi jih morali delodajalcem, ki so izgubili zadnje delčke svoje človečnosti, če so jo kdaj sploh premogli. Zastaviti bi jih morali potrošnikom, ki v svojem udobju kupujemo poceni hrano v trgovinah, kot da ne obstaja še kakšna druga pot. O tem, čigave hrbtenice so v resnici bolj sključene, delavcev na poljih ali nas v trgovinah, bi lahko dolgo razpravljali. Gotovo pa je, da Evropa v vseh pogledih izgublja svojo držo in človečnost, z njo pa tudi vsi njeni državljani.
