Čakalne dobe v slovenskem zdravstvu niso nov problem. So kronična bolezen našega sistema, ki se je v zadnjem desetletju iz obvladljivega vnetja razvila v galopirajočega raka, ki uničuje življenje in dostojanstvo pacientov. Ko preberemo, da nepokretno gospo na nujni stomatološki kirurški poseg naročijo leta 2029, gospoda pa na ponovni pregled prostate celo leta 2033, je jasno, da ne govorimo več o sistemskih napakah, temveč o sistemskem razpadu. To niso več statistični osamelci, ampak srhljiva nova realnost.
Kaj na to pravi politika? Ministrstvo za zdravje nam v odgovor pošlje strani in strani birokratskega jezika, polnega strategij, analiz, uredb in akcijskih načrtov. Govorijo o »novih modelih«, »inovativnih pristopih« in »institucionalnih zmogljivostih«. Vse to zveni lepo na papirju, v sejnih sobah in na tiskovnih konferencah. A za človeka, ki trpi v bolečinah, je takšno sporočilo le žaljiva potrditev, da ga nihče zares ne sliši.
Morda bi bilo bolj pošteno, da bi ministrica za zdravje dr. Valentina Prevolnik Rupel za trenutek odstranila svoj nasmešek, stopila pred kamere in rekla bobu bob. Da bi priznala tisto, kar pacienti že vedo: »Da, zadeve so nam popolnoma ušle izpod nadzora. Sistem je na kolenih in nimamo takojšnje rešitve.« Takšna iskrenost bi bila boleča, a bi bila vsaj poštena. Namesto tega pa poslušamo besede o dolgoročnih vizijah, medtem ko ljudje danes ne morejo priti do zdravnika.
Vrhunec sistemske shizofrenije pa dosežemo pri preventivi. Na eni strani država vlaga milijone v drage preventivne programe, kot je denimo prihajajoči program Peter za zgodnje odkrivanje raka prostate. Vabi nas, da se testiramo, saj je zgodnje odkrivanje ključno. Na drugi strani isti sistem dopušča, da pacienta z že ugotovljeno težavo na kontrolni pregled prostate naroči čez osem let, leta 2033! Kakšna je logika sistema, ki te z eno roko vabi na preventivo, z drugo pa te pusti na cedilu, ko si bolan?
Pri tem ne gre več iskati krivde zgolj pri zdravnikih in medicinskih sestrah, ki so izgoreli pod težo birokracije in nemogočih pogojev. Osrednji krivec je desetletja trajajoča slaba zdravstvena politika, ki jo vodijo slabo usposobljeni ministri brez vsake vizije in poguma za resnične reforme. Vsak novi minister prinese svež paket analiz in obljub, a temelji sistema ostajajo enako gnili.
Dokler bo tako, se ne bo spremenilo nič. Še več, zdi se, da drsimo samo še globlje v brezno. Strategije bodo ostale le na papirju, pacienti pa bodo še naprej tiho trpeli in čakali na termine v naslednjem desetletju. In to je resnica, ki je ne more skriti noben še tako lep nasmešek.
