Ko bodo prebivalci Pivke, Dravograda, Zagorja ob Savi, Komna, Braslovč in še nekaterih drugih krajev konec februarja obstali pred zaprtimi vrati bank ali pred zaveso čez ukinjen bankomat, jih bo na pročelju pričakalo leporečje vodstva banke. Da so preučili vse možnosti za ohranitev, a da so morali zaradi spremenjenih razmer v bančnem okolju, vse večjega obsega digitalnega poslovanja in višjih varnostnih tveganj s težkim srcem sprejeti odločitev o zaprtju poslovalnice ali ukinitvi bankomata. Banke bodo tem ljudem sporočale, da zapirajo, ker kot komitenti v njih niso ustvarili dovolj prometa. To jim bodo sporočale banke, ki so v lanskem letu skupaj ustvarile okoli milijardo evrov dobička. Sporočale jim bodo, naj obiščejo njihovo poslovalnico v 25 kilometrov oddaljeni sosednji občini ali pa si uredijo spletno banko.
Predvsem za starejše in digitalnega poslovanja nevešče občane je to približno tako, kot bi jih pošiljali na luno. Medtem ko se del družbe trudi ustvariti pogoje, da bi starejši čim dlje ostajali samostojni in v svojem domačem okolju, jih drugi del družbe čez noč sili v odvisna razmerja. Odvisni postajajo od sinov in hčera, vnukov, dobrohotnih sosedov in manj dobrohotnih goljufov. Na strani ene od bank je bilo mogoče v ponedeljek prebrati dve novici – eno o zapiranju poslovalnic in preusmerjanju ljudi v spletno bančništvo, drugo o prevarantih, ki kličejo komitente in se izdajajo za bančne uslužbence ter nepooblaščeno vdirajo v spletne banke. Na prevaro nasedejo tudi digitalno dobro poučeni, kako ne bodo tisti, ki jih banke z zapiranjem bančnih okenc prisilno selijo na splet.
V tem trenutku je to največji problem posameznikov v Podbrdu, Komnu, Dravogradu … Hkrati je to veliko širši problem. Omenjeni kraji pač niso več skrajno neobljudeni kraji slovenskega podeželja, temveč občinska središča, ki bi morala občanom zagotavljati osnovne storitve. S pošto, banko in bankomatom se ne konča. Sledijo ambulante, župnišča, šola … Potem je konec. Občine s takšnim siromašenjem sestopajo na raven krajevnih skupnosti. Predvsem pa je to problem države, ki se ji je v Štepanjskem naselju parkirna vojna zgodila tudi zato, ker je bil enakomeren regionalni razvoj marsikdaj le črka na papirju, v resnici pa se dogaja groba centralizacija. Namesto da bi mladi popoldne mirno parkirali pred hišo ali stanovanjem v Komnu ali Podbrdu, morajo pod večer besno iskati poslednje prosto mesto na ljubljanskih parkiriščih.
