Starizem, predsodki na podlagi starosti, je ena najbolj razširjenih in hkrati družbeno najbolj sprejemljivih oblik diskriminacije. Prizadene tako starejše kot mlajše in pušča globoke sledi v medgeneracijskih odnosih. O tem, kako preseči stereotipe, zakaj je medgeneracijsko spoštovanje temelj vključujoče družbe in kako lahko umetnost pri tem pomaga, smo se pogovarjali z doc. dr. Anamarijo Kejžar, profesorico na Katedri za dolgotrajno oskrbo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani. Kot nekdanja direktorica domov za starejše in vodja nedavne konference o dolgoživosti in razstave Obrazi starosti prinaša v razpravo tako strokovni kot globoko človeški vpogled.
V javnosti se veliko govori o staranju in dolgoživi družbi, pogosto pa pozabimo na starizem. Kako bi ga opredelili in kateri so najpogostejši stereotipi, s katerimi se soočajo starejši v naši družbi?
»Starizem se kaže v različnih oblikah predsodkov in stereotipov. Najpogostejši so seveda ti, da so starejši počasni, da so pozabljivi, da so slabi vozniki, da stalno nekaj kritizirajo in godrnjajo. Želimo si, da o starejših ljudeh ne bi govorili kot o enotni, homogeni skupini ali generaciji, ampak da bi se zavedali, da so med njimi velike razlike, tako kot v vsakem drugem življenjskem obdobju.
Pogosto jih vidimo tudi kot breme družbe od trenutka, ko ne morejo več aktivno prispevati. A hkrati pozabljamo na ogromen prispevek neplačanega prostovoljnega dela, kjer starejši nad 65 let v Sloveniji opravijo ogromno ur, pa tudi na oskrbo drugih družinskih članov, na primer vnukov, ki jo izvajajo. Na žalost je starost še vedno nekaj, kar si želimo potisniti v kot.«
Omenili ste, da predsodki letijo v obe smeri. Starizem torej ni usmerjen le proti starejšim?
»Res je in na to pogosto pozabimo. Tudi mlajša generacija pogosto sliši, da so 'premladi, da bi napredovali, da so premladi, da bi jim kaj povedali'. To je prav tako oblika starizma. Znanstvene raziskave celo poročajo o tem, da je starizem bolj razširjen pri tistih, ki se sami soočajo s tovrstnimi predsodki že v mladosti. Če želimo graditi vključujočo družbo, jo lahko gradimo samo in izključno na medsebojnem spoštovanju vseh generacij. Brez tega ne gre.«
Kako pa na starejše gledajo mladi? Kakšne so vaše izkušnje pri delu s študenti?
»Zelo je odvisno od konteksta. Dokler mladi govorijo o izkušnjah in zgodbah svojih dedkov in babic, so to zelo nežne, mile in pozitivne izkušnje. Vendar ko so sami deležni kakšnih predsodkov ali sodb na podlagi svoje starosti, lahko naenkrat starejši padejo v tisto drugo skupino: postanejo slabi vozniki, pozabljivi, zoprni, tečni. Tisto, kar opažamo pri študentih, je, da se stopnja starizma zniža, ko imajo pogoste stike s starejšimi. Ko slišijo njihovo osebno zgodbo, njihove izkušnje, jih začutijo in doživljajo čisto drugače. Takrat predsodki izginjajo. Zato je ključno, da vrednoto spoštovanja med različnimi generacijami pričnemo gojiti v družini. Iz tega se mladi učijo odnosa do starejših.«
Pogosto se zdi, da odgovornost za vzgojo prelagamo na šolski sistem. Je to dovolj za razvoj medgeneracijske solidarnosti?
»Absolutno ne. Tega ne moremo naprtiti samo vzgojno-izobraževalnim institucijam in reči, da bomo v okviru državljanske vzgoje in etike namenili dve uri medgeneracijski solidarnosti in jo bomo potem živeli. Žal to ne gre tako. To je nekaj, kar je treba živeti vsak dan, in je treba živeti skozi zglede starejših in odraslih. Pričakovati, da bo medgeneracijsko sožitje kar živelo naprej samo po sebi, je lahko preambiciozno upanje, če ne vlagamo aktivno v medsebojne odnose in spoštovanje.«
Kakšno vlogo pa ima pri tem tehnologija? Jo vidite kot orodje, ki generacije povezuje, ali kot nekaj, kar jih še bolj oddaljuje?
»Ima dvojno vlogo, zelo različno. Po eni strani lahko poglablja odtujenost. To vidimo, ko gredo različne generacije skupaj na kosilo in ima večina v rokah telefone. Po drugi strani pa je lahko izjemen pripomoček za medgeneracijsko solidarnost. Babica ali dedek lahko preko spleta vnukinjo uči, kako se naredi štrudelj, ali pa z vnukom na daljavo igrata šah. Hkrati pa lahko vnuk pokaže, kako se uporablja YouTube ali pametni telefon. Takih primerov je veliko in ti ustvarjajo lepe spomine ter krepijo vezi.«
Ste idejna vodja razstave Obrazi starosti, ki spremlja konferenco. Kaj vas je vodilo pri snovanju tega projekta?
»Pobudo za razstavo na temo starizma sem dala, ker menim, da je treba starost tudi začutiti. Ne pomaga le govoriti o tem, kakšni moramo biti, kako moramo pomagati starejšim in negovati solidarnost, ampak jo moramo začutiti tudi skozi pogled starejšega človeka, da skozi različna čutila razumemo starost v vsem njenem bogastvu in različnosti.
Razstava Obrazi starosti, ki bo na ogled do 20. oktobra na Novem trgu v Ljubljani, je nastala kot HUD projekt v sodelovanju s študenti Naravoslovnotehniške fakultete pod mentorstvom prof. dr. Raše Urbas in izr. prof. Primoža Fijavža. Študenti so najprej prisluhnili predavanju o starizmu, pri čemer sta sodelovala tudi študenta s Fakultete za socialno delo, nato pa so pričeli z ustvarjanjem. Na plakatih na včasih hudomušen, včasih pa resen način nagovarjajo različne oblike starostnih predsodkov – tako do starejših kot do mlajših. Osnovna misel projekta in celotne konference je, da moramo nujno negovati spoštljiv medgeneracijski dialog. Brez tega se preprosto ne moremo izogniti nobeni vrsti starizma in zgraditi resnično vključujoče družbe.«
