Dvakrat na leto se ponovi ritual, ki življenje milijonov Evropejcev za kratek čas postavi na glavo. Kljub dolgoletnim obljubam o ukinitvi se bo v noči s sobote, 25., na nedeljo, 26. oktobra, čas znova spremenil. Ob treh zjutraj bomo urne kazalce premaknili za eno uro nazaj, na drugo uro, in s tem prešli na zimski oziroma standardni čas. Ta »pridobljena« ura spanca pa je zgolj nekakšen obliž na rano, ki jo povzroča sistem, za katerega se večina strokovnjakov in državljanov strinja, da je preživet.
Ta polletna vaja, ki jo mnogi doživljajo kot nepotrebno motnjo, ostaja vir nenehnih razprav in političnega zastoja. Spomnimo: evropska komisija je po obsežni javni anketi leta 2018, v kateri je kar 84 odstotkov od 4,6 milijona sodelujočih podprlo ukinitev premikanja ure, predlagala, da bi se to zgodilo že leta 2021. Vendar se državam članicam vse do danes ni uspelo zediniti o ključnem vprašanju: kateri čas naj obvelja trajno – poletni ali zimski?
Različni stališči držav
V čem je težava? Dober primer sta stališči Slovenije in Hrvaške. Slovenija se je v času razprav zavzela za zimski čas, Hrvaška za poletnega.
Če bi se sosedje odločili, da gredo vsak svojo časovno pot, bi se obmejno življenje spremenilo v pravo komedijo zmešnjav. Slovenija bi, kot se za marljiv narod spodobi, verjetno izbrala trezen in z biološko uro usklajen zimski čas. Hrvaška pa bi, v duhu večnega poletja in turizma, zagrabila dodatno uro večernega sonca. Reka Sotla tako ne bi bila več le meja, ampak pravi časovni prepad. Silvestrovo bi dobilo povsem novo razsežnost: poljub ob polnoči v Zagrebu, nato pa hiter sprint čez mejo v Brežice, da nazdravimo še enkrat »po starem«. Poslovni sestanek ob devetih v Bregani bi zahteval predhodno uskladitev, podobno kot izstrelitev rakete v vesolje: »Misliš po mojem ali tvojem času?«
Poglejmo tudi pozitivno na ta fenomen. Ljudje bi se, kot vedno, bržkone hitro znašli. Rodil bi se nov šport, časovni turizem: skok na Hrvaško, da ujameš še tisti sončni zahod, ki je pri nas že davno minil. Izgovor »oprosti, ker zamujam, sem bil ravno na hrvaškem času« bi postal del vsakdanjega žargona in bi imel celo geografsko podlago. Nakupovanje v Istri ne bi bilo več zanimivo samo zaradi tartufov, temveč tudi zato, ker bi si lahko dobesedno »kupil čas« in se vrnil v Slovenijo, preden si sploh odšel.
Medtem ko bi se Bruselj še vedno praskal po glavi, bi prebivalci obeh strani meje že zdavnaj ugotovili, da je življenje na časovni prelomnici pravzaprav lahko precej zabavno.
V bruseljskih predalih
Evropska odločitev, ki se je sprva zdela na dosegu roke, je obtičala v bruseljskih predalih. Medtem ko nekatere države, predvsem na jugu, zagovarjajo večen poletni čas za daljše in svetlejše večere, druge, zlasti na severu, opozarjajo, da bi to pomenilo nevarno temna jutra v zimskih mesecih. Slovenija kot številne druge države čaka na širši evropski konsenz.
Na videz majhen enourni preskok v resnici močno vpliva na naš notranji ritem. Človeško telo deluje po natančno uglašeni biološki uri, imenovani cirkadiani ritem, ki jo uravnavata predvsem svetloba in tema. Ko se zunanja ura nenadoma spremeni, telo doživi nekakšen mini »jet lag«.
Posledice so lahko kratkoročne, vendar občutne: težave s spanjem, utrujenost čez dan, zmanjšana zmožnost koncentracije in splošno slabo počutje. Kronobiologi opozarjajo, da so najbolj ranljive skupine otroci in starejši, katerih biološki ritmi so manj prožni.
Študije so pokazale tudi bolj skrb vzbujajoče trende. V dneh po premiku ure se statistično poveča število prometnih nesreč, saj so vozniki bolj utrujeni in nezbrani. Rahlo se poviša celo tveganje srčnega infarkta, kar strokovnjaki pripisujejo stresu, ki ga telo doživi ob motnji ustaljenega ritma spanja in budnosti.
Da bi ublažili prehod, svetovalci za spanje priporočajo postopno prilagajanje. Nekaj dni pred premikom lahko odidemo spat nekoliko kasneje in se tako postopoma pripravimo na nov ritem. Ključna sta tudi izpostavljenost jutranji svetlobi, ki pomaga ponastaviti notranjo uro, in ohranjanje rednega urnika spanja.
Varčevanje z energijo?
Ironično je, da je bil prvotni razlog za uvedbo poletnega časa – varčevanje z energijo – že zdavnaj ovržen. Sistem, ki je bil v večini evropskih držav, vključno s takratno Jugoslavijo, ponovno uveden okoli leta 1980 kot odgovor na energetsko krizo, naj bi zmanjšal porabo električne energije za razsvetljavo.
Sodobne analize pa kažejo, da so prihranki minimalni, če sploh obstajajo. Kar prihranimo pri lučeh zvečer, pogosto porabimo za dodatno ogrevanje v hladnejših jutrih spomladi in jeseni. Danes zagovorniki vztrajajo predvsem pri argumentu daljših poletnih večerov, ki omogočajo več dejavnosti na prostem po službi. Toda nasprotniki trdijo, da ta ugodnost ne odtehta negativnih vplivov na zdravje in zapletov v transportu, logistiki ter informacijskih sistemih.
Medtem ko Evropa okleva, so nekatere svetovne velesile, kot so Rusija, Kitajska in Japonska, premikanje ure že zdavnaj opustile. Tudi v Združenih državah Amerike poteka burna razprava, vendar podobno kot v EU ostajajo ujete v nesoglasjih med posameznimi zveznimi državami.
Do takrat pa bomo Slovenci, skupaj z večino Evropejcev, še naprej dvakrat na leto doživljali ta časovni skok – kot tihi opomin na politično neodločnost, ki vztraja kljub jasni želji javnosti in znanstvenim dognanjem. Ure na pametnih telefonih in računalnikih se bodo posodobile samodejno. Pri starejših analognih urah pa bomo morali kazalce pač znova zavrteti sami.
