V rubriki Pravni leksikon, ki jo lahko najdete v tiskani številki Nedeljskega dnevnika, objavljamo odgovor pravnika Boštjana Turka na različna vprašanja bralk in bralcev Nedeljskega dnevnika.
***
Na delovnem mestu preživimo kar tretjino (aktivnega) življenja, kar pomeni, da nam ni vseeno, kako se bomo na njem počutili, kakšne odnose bomo vzpostavili s šefi in sodelavci, kakšne pravice in dolžnosti bomo imeli in podobno.
Verjetno najpomembnejša dejavnika našega dobrega počutja sta zdravje in varnost. Na delovnem mestu pričakujemo, da bo delodajalec zanju primerno poskrbel. To mu navsezadnje nalaga tudi zakonodaja, saj je v skladu z zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) prav on tisti, ki je dolžan poskrbeti za varno in zdravo delovno okolje.
V zvezi s tem je tudi pravilo, da delodajalec odgovarja za poškodbe, ki bi jih zaposleni morebiti utrpeli med delom. On je namreč tisti, ki mora poskrbeti za to, da do poškodb ne prihaja. Vendar pa lahko včasih nastopi težava pri sami definiciji poškodbe pri delu. Delodajalec je namreč odgovoren samo za tiste poškodbe, ki nastanejo pri delu, ne pa tudi za tiste, ki nastanejo zunaj delovnega mesta (razen redkih izjem).
Še posebno problematične so poškodbe, ki jih delavec utrpi med določenimi aktivnostmi pri delodajalcu, ki jih težko uvrščamo v klasično izpolnjevanje dolžnosti po pogodbi o zaposlitvi, so pa v zvezi z delom povezane. Denimo pikniki, teambuildingi, slavnostne večerje.
Na splošno sicer velja, da se za poškodbo pri delu šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan, pa tudi poškodba, povzročena na zgoraj omenjeni način, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, če prevoz organizira delodajalec, ter poškodba, povzročena na zgoraj opisani način, ki jo delavec utrpi na službeni poti.
Za poškodbo na delovnem mestu šteje tudi obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan.
Precej mejen je primer, ko se denimo delavec poškoduje, medtem ko se odpravi k zdravniku. Delavec lahko tako odškodnino zahteva, če jo je utrpel, medtem ko je bil na redni poti od stanovanja ali delovnega mesta do kraja zdravniškega pregleda ali ob vrnitvi pa tudi med prebivanjem v kraju, kjer je pregled, če ga je poklical na pregled pristojni zdravnik, konzilij zdravnikov ali invalidska komisija ZPIZ. V primeru, da ni prejel napotnice, pa le, če je potreboval nujno zdravniško pomoč.
Za poškodbo pri delu šteje tudi poškodba, ki bi jo utrpel na redni poti od stanovanja ali delovnega mesta do zdravstvene organizacije, kamor je bil napoten na zdravljenje, ali pri vrnitvi pa tudi med prebivanjem v zdravstveni organizaciji, v kateri bi se zdravil, pri čemer je z zdravljenjem mišljena tudi medicinska rehabilitacija.
