Še pred pol stoletja so demografi s strahom opozarjali na populacijsko bombo. Biolog s Stanforda Paul Ehrlich je leta 1968 slikal distopično prihodnost, v kateri bo nebrzdana rast prebivalstva sprožila lakote in družbene zlome v boju za omejene vire. Danes pa se svet sooča s popolnoma nasprotnim, vendar nič manj usodnim izzivom: demografskim kolapsom. Kaj storiti?
Združeni narodi so v prelomnem poročilu te dni opozorili na »krizo rodnosti brez primere«. Ne gre torej več za strah pred prenaseljenostjo, temveč za tiho izginjanje prihodnjih generacij. Stopnje rodnosti, zlasti v razvitem svetu, že desetletja padajo. Večina držav, vključno s Slovenijo, je že zdavnaj padla pod tako imenovano stopnjo obnavljanja, ki znaša 2,1 otroka na žensko. To je točka, ko število umrlih preseže število rojenih, družba pa se začne neizogibno starati in krčiti. V Sloveniji je ta številka 1,5 in se je nekoliko popravila in stabilizirala, s časom naj bi dosegla 1,7.
Enotna podoba
Podatki so zgovorni in slikajo enotno globalno podobo. Japonska je te dni objavila, da je njihova stopnja rodnosti padla na rekordno nizkih 1,15, kar je najnižje od začetka merjenj leta 1899. Vendar Japonska ni osamljen primer. Pogled na statistiko med letoma 1960 in 2023 razkriva dramatičen padec po vsem svetu: v Mehiki s 6,77 na 1,83, na Norveškem z 2,91 na 1,55, v Združenem kraljestvu z 2,72 na 1,53 in v Južni Koreji z alarmantnih 6 na zgolj 0,81 otroka na žensko.
Paradoksalno je, da so temelji te krize v družbenem napredku. Poročilo OZN razkriva manj znano temnejšo plat zgodbe: milijoni parov si želijo več otrok, kot jih imajo, a si jih preprosto ne morejo privoščiti.
Raziskava, izvedena v 14 državah, je pokazala, da si večina ljudi želi večjih družin, vendar jih v to ne sili samo svobodna izbira, temveč ekonomska realnost. Med glavnimi razlogi OZN navaja vrtoglave cene stanovanj, nedostopne stroške varstva otrok, negotove zaposlitve, neustrezne starševske dopuste in dejstvo, da si posamezniki družine ustvarjajo vse kasneje v življenju.
Drastični ukrepi
Problem presega osebne stiske. Ko število smrti preseže število rojstev, se zmanjša število davkoplačevalcev. Na to demografsko past se odzivajo politiki po vsem svetu, pogosto z drastičnimi ukrepi.
Madžarski premier Viktor Orbán promovira »tradicionalne družinske vrednote«, tehnološki mogotec Elon Musk svari, da bo »civilizacija izginila«, medtem ko se je Donald Trump razglasil za »predsednika rodnosti«.
Države vlagajo ogromna sredstva. Južna Koreja je porabila več kot 200 milijard dolarjev za mesečne dodatke družinam, boljše očetovske dopuste in subvencionirano varstvo otrok. Kitajska je po desetletjih opustila strogo politiko enega otroka, lokalni uradniki pa zdaj po telefonu kličejo poročene pare in jih sprašujejo o načrtih za otroke. Francija, ki velja za enega uspešnejših primerov, staršem ponuja velikodušne davčne olajšave in denarne pomoči.
Trend ostaja
Vendar se kljub tem naporom splošni trend ne obrača. Politike so morda upočasnile padec – v Franciji ocenjujejo, da bi se brez njih rodilo 10 milijonov otrok manj –, vendar niso uspele preobrniti smeri. Na Kitajskem se je število porok od leta 2013 prepolovilo, kar je usoden podatek v družbi, kjer se otroci redko rojevajo zunaj zakonske zveze.
Edina svetla izjema je podsaharska Afrika, kjer je stopnja rodnosti 4,3, prebivalstvo pa naj bi se do leta 2070 podvojilo. V roku 25 let se bo polovica vseh otrok na svetu rodila na tej celini.
Razvite države so do sedaj pomanjkanje delovne sile reševale z migracijami. A tudi ta rešitev morda ne bo večna. Prestižna revija The Lancet napoveduje, da bo do leta 2050 kar 75 odstotkov držav padlo pod stopnjo obnavljanja. Do leta 2100 naj bi ta delež narasel na 97 odstotkov. Le peščica držav, kot so Niger, Tadžikistan in Somalija, bo ohranila pozitivno rast.
