»Aha, že spet poslušaš Radio Ognjišče,« me je strogo pogledala mila soproga, ko je sedla v avto.
No, tu bo najbrž treba nekaj pojasnil. Kadar namreč butnem po volanu na hupo, se ponavadi nehote dotaknem še stikala, s katerim menjam kanale na radiu. In se zgodi.
»Eh, neki kreten mi je pred semaforjem zapeljal tik pred nos, pa sem mu trobil,« sem pojasnil.
Ampak da ne bo kdo pomislil, da je bilo kaj narobe. Ne nazadnje so ta radio poslušali že številni slavni ljudje!
-
No, pa povejmo naslednjo zgodbico.
Odkar je nekoč na radiu veseljačil Andrej s Štajerske, beri minister Andrej Vizjak (tako se je namreč oglasil ob nekem glasovanju za ime meseca), so postali moderatorji kontaktnih oddaj nekoliko previdnejši. Nekoč je denimo na Radio Ognjišče klical sam Borut Pahor. Ko sta se s sodelavko vozila čez (stare) Trojane, so izginili vsi signali, le »nebeški« ne. In so ravno predvajali popevke po željah. Pa je klical in prosil za neko pesem. V uredništvu je zavladala manjša panika, in šele ko je klical v drugo, so verjeli, da na Ognjišče kliče sam (takratni) šef socialnih demokratov.
Tudi Janez Drnovšek je bil, kako bi rekel, priljubljen politik. Raje je razmišljal kot govoril, kar je dandanes redka vrlina (a ne, Borut). Ko pa je kaj rekel, so si ljudje zapomnili, ali pa se smejali, čeprav doktor Janez ni bil ravno šaljivec.
Premier Drnovšek je v tistih časih prirejal novoletne sprejeme za novinarje. Najbrž zaradi svetovalcev; on sam bi raje sedel v pisarni in kaj bral.
Skratka, stal je ob vhodu in pozdravljal goste.
Ena od televizijskih novinark, najbrž slavna, saj vemo, kaj človeku stori kamera, je nekoliko zamudila.
Urno se je ustopila pred Drnovška: »Dober večer, jaz sem Urška s Pop TV.«
Predsednik se je namuznil in odgovoril: »Jaz sem pa Janez iz vlade.«
Lepo, ne? Kdo od kasneje slavnih politikov bi najbrž raje izustil kakšno cinično pripombo glede novinarkinega obravnavanja njegovega lika in dela …
-
Sicer pa je vsak, ki se pojavi na televiziji, bolj viden in znan, kot če se »skriva« med časopisnimi listi. Ali v gledališču.
Pri nas imamo obilo sijajnih igralk in igralcev. Najboljši dobijo lepe nagrade, od Borštnikovega prstana do Prešernovih nagrad.
A skoraj nobenega doslej niso kot kakšnega medveda privedli v trgovski center, da bi ure in ure podpisoval svoje fotografije vsem živim, ki znajo prižgati televizor. Če si skrit v raju, te ljudje prej spoznajo, kot da bi samo gulil odrske deske.
Ampak, pardon. Nekje na začetku kariere svojega obiskovanja bolnišnic sem se tudi sam domov vrnil nekako poseben.
Nekega dne me je žena zasačila ob gledanju nadaljevanke o Esmeraldi. Obrvi je dvignila zelo visoko!
»Zanimalo me je, ali bo na koncu spregledala,« sem pojasnil.
V bolniški sobi smo namreč imeli televizor, darilo nekega hvaležnega pacienta, in odpustili so me ravno pred razpletom.
-
Na poti do naše vasice se z ženo pogosto peljeva mimo hiše, ki je nekakšna tovarna slavnih, če temu rečemo po domače. Pred poslopjem je vsak dan precej pločevine. Katerikrat so tam parkirani razkošni avtomobili, se pravi, da tisti dan v snemalnem studiu mučijo note prvokategorniki. To se vidi že po tem, da je domala na vsakem vozilu navdušen napis sponzorja. In imena Jožic, Pepc, Džonijev ali skupin Teh-pa-teh. Potem pride suša in stojijo tam manjši avtomobilčki. Lastniki šele upajo, da bodo kdaj … Eh, kaj: saj veste!
Tako je pač s slavo. Pride, ne pride, lahko celo odide in odmre. Tudi o tem pripovedujejo kamere.
Kadar pa v filozofskem smislu kdo spregleda, pa četudi v glasbi, ne le v nadaljevankah ali v politiki, je to tudi koristen dogodek.
Zato, dokler traja, kar zakličimo: »Slava slavnim!«
