»Majhen korak za svetovno ladjarstvo, a velik za Slovenijo in njenega ladjarja.« Tako je sredi leta 2008 krst Nove Gorice, povsem nove ladje portoroške Splošne plovbe, v ladjedelnici Dayang v kraju Yangzhou na Kitajskem pospremila njena botra dr. Elen Twrdy, takratna dekanja fakultete za pomorstvo in promet, ter v bok ladje slovesno zalučala steklenico penine. Pred tem namreč ladjar celih 22 let ni nazdravljal ladijski novogradnji. Nova Gorica pa je naznanila obdobje največje rasti in pomladitve flote ladjarja iz Portoroža. V naslednjih letih so sledile še tri popolnoma nove ladje iz kitajskih ladjedelnic, Trenta, Tamar in Portorož. Kot veleva pomorska tradicija, ima vsaka nova ladja botro, ki jo s krstom pospremi na srečno plovbo.
Zadnjo novo ladjo v floti ladjarja, Portorož, je konec leta 2011 krstila umetnostna zgodovinarka Duška Žitko, muzejska svetnica v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere Piran in borka za ohranjanje pomorske dediščine. »Kot botra novo, bleščečo ladjo z največjim veseljem in ponosom imenujem Portorož. V imenu lastnika te z zaupanjem predajam dobrim morskim božanstvom, ki naj ti vselej stojijo ob strani,« je slikovito vzkliknila v kitajski ladjedelnici Hantong v Nantongu ter s sekirico presekala vrv, da je v bok ladje zagnala zavezano krstno steklenico šampanjca. Takrat je Splošna plovba imela v floti kar 21 svojih ladij, še sedem pa jih je najemala pri drugih ladjarjih.
Splošna plovba bo izbrisana
Tega obdobja je že dolgo konec, od takrat so si sledili gospodarska kriza, prodaja večinskega državnega deleža v svetu prepoznanega slovenskega ladjarja in popolno nerazumevanje političnih odločevalcev o pomenu pomorstva za državo. Zdaj je tu samo še zadnje dejanje. Lastnik Splošne plovbe, znana nemška ladjarska družba Peter Döhle, je svoje slovensko podjetje poslal v likvidacijo. Trinajst preostalih zaposlenih je konec avgusta še zadnjič zaprlo vrata pisarn Splošne plovbe v stavbi v Portorožu, ki so jo prodali pred nekaj meseci. Tako se po 71 letih končuje obdobje, ko je Slovenija imela svojega ladjarja. Zaposleni se bodo prijavili na zavod za zaposlovanje, formalni konec je v rokah likvidacijskega upravitelja in sodišča. V prihodnjih mesecih bo Splošna plovba izbrisana iz registra.
Kalilnica pomorcev
Elen Twrdy poudarja, da ji je bilo v veliko čast postati botra ladji Nova Gorica. »Ladjo sem vseskozi spremljala na njenih plovbah. Leta 2020, ko so jo prodali, mi je bilo prav težko, zdaj pa še bolj,« priznava redna profesorica na fakulteti za pomorstvo in promet.
»Za izobraževanje mladih pomorščakov je nepopravljiva škoda, da nimamo več ladjarja,« opozarja. »Mladim pomorščakom je danes težko najti prvo službo. S fakultete pridejo s teoretičnim znanjem, za dober začetek dela v pomorstvu pa potrebujejo prakso na ladji. Zato je bila Splošna plovba nepogrešljiva. Naš ladjar jim je omogočil, da so sploh začeli kariero. Mladi so lahko na ladjah opravili kadeturo z izkušenimi mentorji in dopolnili praktično znanje s fakultete. In najpomembneje, z usposabljanjem na Splošni plovbi so se razvili v dobre in tudi v tujini cenjene pomorščake. Pomorski poklic je lahko zelo lep ter na najvišjih položajih tudi dobro plačan in spoštovan, najtežji je začetek na najnižji stopnički,« poudarja. Danes fakulteta težko izprosi tuje ladjarje po Evropi, da bi vzeli naše študente na kadeturo. »Vsak ladjar seveda naprej poskrbi za domače ljudi oziroma išče že izdelan kader,« opisuje. Marsikdo težko razume, kako je to za Slovenijo kot pomorsko državo pomembno. »Izguba ladjarja je zelo slaba novica tudi za delovna mesta na kopnem, povezana s pomorstvom, v Luki, na pomorskih agencijah, v kontrolnih hišah, na kapitaniji …,
saj tam potrebujejo ljudi z izkušnjami na morju,« našteva.
Za Slovenijo je bila velika napaka, da Kapitalska družba in Slovenska odškodninska družba leta 2012 nista ohranili kontrolnega deleža 25 odstotkov v Splošni plovbi, je prepričana Elen Twrdy. »Tako na fakulteti kot srednji pomorski šoli smo temu nasprotovali, udeležili smo se vseh mogočih sestankov in sej v državnem zboru, a so nas gladko prezrli. In zdaj se je zgodilo natančno to, na kar smo že takrat opozarjali,« je spomnila. Tuji lastnik, ki pridobi več kot 75-odstotni lastniški delež, dobi absolutno oblast in lahko podjetje kadar koli preseli iz Slovenije ali ga likvidira. Če bi v Sloveniji omogočili vsaj normalno poslovno okolje za ladjarje, se to najbrž ne bi zgodilo. Namesto tega pa so naši poslanci in državni svetniki večkrat zavrnili še davek na tonažo ladjevja, ki ladjarjem omogoča, da niso obdavčeni od dobička, ampak glede na tonažo ladjevja. Glasni so bili tisti, ki so trdili, da bi šlo za davčno darilo nemškemu lastniku. »Davek na tonažo omogoča Evropska unija in ga imajo skoraj vse evropske države, ki tako podpirajo domače ladjarstvo, le mi smo izjema. To je povsem nerazumljivo. Težava je, da pri nas odločajo ljudje, ki nimajo pravih informacij,« ocenjuje. Slovenija je tako postala nekonkurenčno okolje za razvoj ladjarja in nakupe novih ladij. To je bil zadnji politični udarec za obstoj Splošne plovbe.
Butalci smo, da smo to dopustili
»Izguba ladjarja je ena največjih napak naše države. Nobena gospodarska panoga ni tako pomembna, kot je pomorstvo. Odločevalci niso razumeli, kako pomemben je ladjar za slovensko gospodarstvo, pomorsko izobraževanje in delovna mesta na kopnem, ki potrebujejo na morju prekaljene strokovnjake,« pravi tudi Duška Žitko. »Ob spremljanju zgodovine Splošne plovbe in zbiranju njenega gradiva prav čutiš, koliko so si tukajšnji ljudje prizadevali za to, da je podjetje nastalo, da je Republika Slovenija leta 1954 dobila svojega ladjarja, ter kako je bila tudi politika takrat drzna in pametna. V samostojni državi pa se je zgodilo ravno nasprotno, politika je sprejela odločitve, ki so privedle do likvidacije ladjarja. Butalci smo, da smo to dopustili,« je razočarana poznavalka dediščine Splošne plovbe.
»Zelo sem bila počaščena, da so me leta 2011 izbrali v družbo boter ladij Splošne plovbe. Prav zabolelo me je, ko so ladjo Portorož leta 2017 prodali, še bolj pa boli zdaj, ko so podjetje likvidirali,« pravi Portorožanka, v zadnjih desetletjih avtorica več razstav, povezanih z ladjarjem, tako doma kot tudi na Hrvaškem in v Črni gori. V obsežen katalog Iztrgano pozabi je zbrala bogato pomorsko in umetniško kulturnozgodovinsko zbirko Splošne plovbe. V poslovni stavbi v Portorožu in na 86 ladjah, kolikor jih je plulo v floti od ustanovitve ladjarja leta 1954 do danes, se je nabrala bogata zbirka. Ladjar je namreč že od začetka načrtno zbiral in hranil svojo dediščino, podpiral umetnost in vnašal kulturo v delovno okolje. »Ladje so bile tudi po svetu znane kot prave plavajoče galerije,« poudarja Duška Žitko.
O tem, kako pomorstvo ljudi privlači, pa priča potujoča razstava o izbranih ladjah Splošne plovbe, ki so nosile imena Martin Krpan, Rog, Piran, Maribor, Ljubljana, Portorož in dodatno še Kamnik, ter enajst ladij, ki so jih za slovenskega ladjarja zgradili v puljski ladjedelnici Uljanik. »Slovenci smo bili vedno pomorski narod in pomorci so prihajali iz vseh regij. Našo razstavo v vseh krajih, kjer gostuje, obiskujejo ljudje, povezani s Splošno plovbo, in delijo svoje spomine ali celo prinesejo svoje zanimive predmete. Med drugimi nas je na odprtju razstave v Kamniku obiskala botra ladje Kamnik, upokojena učiteljica Majda Šteblaj, ki je ladjo krstila leta 1977 na Japonskem. V Mariboru pa nas je razveselila botra Maribora, domačinka Mirjana Herlič,« našteva Duška Žitko in podčrtuje, da je imela ta potujoča razstava »Slovenske ladje Splošne plovbe 6 + 11« še poseben cilj: okrepiti zavedanje o pomenu ohranitve ladjarja ter z njim povezane materialne in nematerialne dediščine. »Povsod so se obiskovalci tega močno zavedali in opominjali, da podjetje mora obstati,« poudarja. A ni uspelo. Botra Portoroža je »svojo« ladjo znova obiskala, ko je ta leta 2015 priplula v Koper. To je bila tudi zadnja ladja Splošne plovbe, ki je pripeljala tovor v domače pristanišče. Še zdaj jo vidi, kako je izginjala za koprskim obzorjem. Zadnjič. Narod brez plovbe je ptica brez kril, je že pred desetletji dejal Miroslav Pahor, prvi ravnatelj piranskega pomorskega muzeja. Zdaj smo tu, Splošna plovba s svojimi ladjami pluje samo še po razstavah, njena zapuščina pa bo ostala v muzeju, arhivu in spominih pomorščakov. »Oni so 'zgradili' ladjarja in imeli spoštovanje po vseh celinah. Tega, kar so doživeli, jim nihče ne more vzeti,« sklene Duška Žitko.
