Leto 2018 je bilo, lahko kar rečemo, prestopno leto. Nič posebnega in hudo vrednega omembe se ni zgodilo. Res je padla vlada Mira Cerarja, toda padanje vlad ni pravzaprav nič zgodovinsko pomembnega. No, tudi leto 2019 ni bilo kaj sila razburljivo, je pa ostalo v spominu zaradi prav posebnega nastopa deklice z imenom Greta Thunberg v Organizaciji združenih narodov (OZN). Konec septembra tistega leta je namreč pred svetovnimi voditelji stala mladenka v rožnati srajci, z napetim obrazom in glasom, ki je kmalu odmeval po vsem svetu. »Kako si drznete?« je vprašala Greta, takrat 16-letna švedska aktivistka. Njen strasten poziv k ukrepanju zaradi podnebnih sprememb, obtožba, da so ji »ukradli sanje in otroštvo« v imenu »pravljic o večni gospodarski rasti«, je postal simbol generacijskega obupa. Danes, šest let kasneje, se svet sooča z vprašanjem, ali je bil ta krik dovolj močan, da prebudi vest in sproži korenite spremembe, ali pa ga je preglasila vztrajnost finančnih interesov in politične inercije.
Neprizanesljiva krivulja
Neprizanesljiva krivulja naraščanja količine toplogrednih plinov, ki jo že od poznih petdesetih let prejšnjega stoletja beležijo na observatoriju Mauna Loa na Havajih, se kljub vsem mednarodnim pogajanjem in gorečim govorom še naprej vzpenja. Znanstvena spoznanja o segrevanju ozračja sicer niso nova. Že konec 19. stoletja je švedski znanstvenik Svante Arrhenius predvidel, da bo izgorevanje premoga vplivalo na temperature. Kasnejša poročila, kot tisto, predano ameriškemu predsedniku Lyndonu B. Johnsonu leta 1965, in alarmanten nastop klimatologa Jamesa Hansena pred ameriškim kongresom leta 1988 so le še dodatno potrjevali resnost situacije.Istega leta je bil ustanovljen Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC), ki je leta 1990 izdal svoje prvo poročilo. Začetek 21. stoletja je prinesel pojem »antropocen«, s katerim je nizozemski kemik Paul Crutzen opisal novo dobo, v kateri je človeštvo postalo geološka sila, ki s pridobivanjem premoga, nafte in plina drastično spreminja podnebje.
Kljub znanstvenemu konsenzu o katastrofalnih posledicah neukrepanja se zdi, da odziv zaostaja. Leta 2018, ko je Greta Thunberg začela svojo »šolsko stavko za podnebje« pred švedskim parlamentom, je svet kuril več fosilnih goriv kot kdajkoli prej. Njena jeza je sprožila globalno gibanje. Tisto leto je nato zaznamovalo uničujoče poletje: požari v Kaliforniji so opustošili mesto Paradise, nebo nad Atenami se je medtem stemnilo.
Upanje, ki ga je prinesel pariški sporazum leta 2015, ko so se države zavezale k omejitvi dviga temperatur na +2 stopinji Celzija, po možnosti pa +1,5 stopinje do leta 2100, je do govora Grete Thunberg že zbledelo. ZDA pod vodstvom Donalda Trumpa so naznanile izstop iz sporazuma, Kitajska je kljub vlaganjem v obnovljive vire še naprej odpirala termoelektrarne na premog. Zaveze držav so kazale na segrevanje za +3 stopinje Celzija, kar je IPCC napovedoval že v svojem prvem poročilu.
Govor Grete Thunberg je odražal tisto, kar raziskovalci imenujejo »shizma realnosti« – globok prepad med znanstvenimi opozorili in dejanskim ukrepanjem. »Znanost je že več kot 30 let kristalno jasna. Kako si drznete pogledati stran?« je spraševala Greta. Paradoksalno je, da je bila leto kasneje, leta 2020, na Svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, v templju globaliziranega kapitalizma, deležna aplavza in celo ovacij. Po mnenju francoskega politologa Edouarda Morene je »podnebni jet set« zaskrbljenost takrat uspel preusmeriti k »prioritizaciji tržnih mehanizmov in tehnosolucionizma«.
Višek cinizma in ironije pa je bilo dejstvo, da so se premožneži v Švico domala vsi po vrsti odpravili vsak s svojim letalom.
Klic k urgentnemu ukrepanju je bil tako omiljen. Elita zadovoljna.
Pandemija ni pomagala
Pandemija covida-19, kljub začetnim upanjem na »svet potem«, ni prinesla bistvenega zasuka – prej nasprotno. Podnebno gibanje se je, soočeno z mejami državljanske nepokorščine in represijo, znašlo v dvomih glede lastnih strategij. Spoznanje, da ne gre za pomanjkanje znanja, temveč za delovanje kljub znanju, je postalo neizogibno. Mediji so leta 2021 ponovno poročali o »prebujanju vesti« ob filmu »Ne glej gor«, satirični kritiki človeške nezmožnosti soočanja z nevarnostjo, kot da bi se cikel zanikanja ponavljal.
Danes, ko je od znamenitega govora minilo že skoraj šest let, generalni sekretar OZN António Guterres, ki je Thunbergovo povabil za govorniški oder, uporablja vse ostrejše metafore: smo na »avtocesti v podnebni pekel«, »igramo rusko ruleto z našim planetom«. Znanstveniki opozarjajo na presežene planetarne meje, na nevarnost prestopa prelomnih točk v zemeljskem sistemu, od upočasnjevanja morskih tokov do manjšanja biotske raznovrstnosti in krčenja amazonskega pragozda.
Toda kje smo v resnici? Koliko posameznikov je dejansko vsaj malo spremenilo svoj življenjski slog, koliko politikov odločneje udarilo po mizi? Odgovor se, če se zdaj, leta 2025, ozremo naokoli, pravzaprav ponuja sam po sebi.
Pozitivni premiki
Kljub vsemu obstajajo tudi pozitivni premiki. Svet danes proizvede trikrat več električne energije iz fotovoltaike kot leta 2019, kar nekatere navdaja z upanjem, da smo na pragu »sončne dobe«. Strokovnjaki ugibajo, ali je Kitajska že dosegla vrhunec porabe fosilnih goriv. Morda človeštvu uspeva, da bo »izsililo« energetski prehod. Vendar pa bolj analitični opazovalci svarijo, da obnovljivi viri na globalni ravni za zdaj ne nadomeščajo fosilnih goriv, temveč jih dopolnjujejo. Sončna in vetrna energija, nekoč predstavljeni kot tehnologiji za opolnomočenje, sta postali orodji za ohranjanje potrošniškega modela. Čeprav je zmernost v Evropi postala sprejet politični pojem, smo še daleč od zmanjšanja porabe materialov in energije ter preizpraševanja »pravljice o večni gospodarski rasti«.
Sporočilo Grete Thunberg leta 2019 je bilo neposredno in jasno. Njena domnevna naivnost, ko je izrazila nejevero, da voditelji ne razumejo nujnosti ukrepanja, je bila morda le retorična figura. Govorila je o morali tam, kjer prevladujejo interesi. Njen nastop je sprožil tudi val posmeha in celo sovraštva, poimenovan »učinek Greta«. Mnogi so opozarjali, da je človeštvo vedno imelo preroke slabih novic, a so se vedno našli tudi »čarodeji« – inženirji, znanstveniki, podjetniki – ki so našli rešitev. Vendar je obseg sedanjih podnebnih motenj takšen, da je težko verjeti, kot pravi Thunbergova, da jih bo mogoče rešiti z »običajnim poslovanjem in nekaj tehničnimi rešitvami«.
