Evropska reprezentančna košarka nikoli ni dolgočasna. »Srbija in morda še Nemčija ali Francija,« so pred nekaj tedni poslušali o tem, kdo je glavni kandidat za zlato odličje na evropskem košarkarskem prvenstvu v Rigi. Realno življenje postreže s preobrati in tako sta se Srbija in Francija poslovili že v osmini finala, nemški stroj pa ni popustil. Z zmago nad Turčijo v finalu so Nemci po 32 letih spet evropski prvaki. Tretji so Grki, četrti Finci.
Slovenija? Glede na ekipo, ki jo je imela na tem prvenstvu, in vse peripetije, skozi katere je šla, tudi zaradi nespretnosti vodstva Košarkarske zveze Slovenije, ki ni znalo pravočasno najti naturaliziranega košarkarja na položaju centra, je uvrstitev v četrtfinale velik uspeh. Malo je manjkalo, pa bi se celo vključila v boj za odličja, a je bilo v ključnih trenutkih tekme proti Nemčiji premalo koncentracije in preveč debat s sodniki, ki so resda naredili veliko napak, a tudi v škodo Nemcev.
Prav to je ena od velikih šibkih točk reprezentance v zadnjih letih. Stalno kriljenje z rokami in pritoževanje po vsaki sodniški odločitvi je za marsikaterega gledalca odbijajoče, v sodnikih pa s takšnim vedenjem tudi ne dobijo zaveznikov. Glavno krivdo za tako početje nosi strokovni štab, ki ne zna narediti reda in umiriti igralcev. Konec koncev, za zgrešene mete v zadnjih minutah niso krivi sodniki, pač pa nemirne roke.
Razlika med tekmami Slovencev in drugih vrhunskih reprezentanc je očitna, kajti naša se s sodniki ukvarja največ od vseh. Pomenljiva je izjava zvezdnika nemške ekipe Dennisa Schröderja po tekmi s Slovenijo: »Slovenci ob dosojenih prekrških pogosto pretiravajo, se pogovarjajo s sodniki in tudi z nami na igrišču. Zaradi tega nam je bilo težko obvladovati čustva, a nas je naš strokovni štab odlično pripravil in nam zabičal, da se osredotočimo zgolj na svojo igro in naj se na sojenje in tekmečevo nervozo ne oziramo.«
Luka Dončić? Neverjetne predstave in podiranje rekordov evropskih prvenstev. Bil je najboljši strelec prvenstva z izjemnim povprečjem 34,7 točke na tekmo, najboljši podajalec, uvrstili so ga tudi v najboljšo peterko tekmovanja. Brez njega si slovenske reprezentance na velikem tekmovanju sploh ne znamo predstavljati, in če smo iskreni, ne vemo, koga bi ji brez velikega LD77 letos v Katovicah uspelo premagati.
Čez poletje je svoje telo končno spravil v red in izgubil odvečne kilograme. Napredek je očiten. Natančnost prostih metov je izredno popravil in tudi v obrambi je bil na tem prvenstvu med najboljšimi v slovenskem moštvu. Prelevil se je tudi v pravega vodjo ekipe. Ob minutah odmora je v roke večkrat vzel tablo in narisal akcije, ki so jih potem odigrali. Zdaj mora samo še ukrotiti živce in stoično prežvečiti sodniške odločitve, verjetno tudi ob pomoči strokovne službe v Los Angelesu. Ko bo odpravil še to slabost, bo njegova pot do lovorik, kakršne imajo v svojih vitrinah najboljši vseh časov, zares gladka.
Pomladitev, ki to ni bila
Naslednje evropsko prvenstvo v košarki bo čez štiri leta, ko bodo tekmovanje gostile štiri države: Estonija, Grčija, Španija in Slovenija. Luka Dončić bo takrat star 30 let, se pravi, da bo na vrhuncu moči. Od vodilnih pri košarkarski zvezi je zdaj odvisno, ali bodo do takrat okrog prvega zvezdnika sestavili ekipo za visoko uvrstitev.
Letošnja pomladitev moštva je le delno uspela, saj so imeli glavnino tekem na ramena naloženi preverjeni kadri. Toda leta so neusmiljena. Edo Murić (33) se od reprezentance poslavlja, pred njim sta to že storila Jaka Blažič (35) in Zoran Dragić (36). Klemen Prepelič (32), Aleksej Nikolić (30), Gregor Hrovat (31), Alen Omić (33) in Martin Krampelj (30) bodo čez štiri leta že v krepko veteranskem košarkarskem obdobju, od najboljših je mlajši le Vlatko Čančar (28).
Jasno je, da bo hitro treba najti mlade sile. Tudi zato je čudno, da sta Mark Padjen (19) in Luka Ščuka (23) letošnje evropsko prvenstvo v glavnem preživela v sedečem položaju na rezervni klopi. Finci, denimo, niso imeli težav tudi na najpomembnejših tekmah na parket poslati komaj 18-letnega Miikko Muurinena. Edini iz nekoliko mlajše garde, ki se ju je selektor Sekulić usmilil, sta bila Rok Radović (24) in Leon Stergar (25). Tu so še Žiga Daneu (23), Miha Cerkvenik (23), Žak Smrekar (19) in Urban Kroflič (19), ki so se zbrali na pripravah, a se potem niso uvrstili v ekipo za Eurobasket 2025.
Prva naslednja velika preizkušnja dometa slovenskih košarkarjev bo kmalu. Leta 2027 bo namreč v Dohi v Katarju svetovno prvenstvo, kvalifikacijske tekme pa se začnejo že novembra. Slovenija bo igrala v skupini s Češko, Estonijo in Švedsko, v drugi krog kvalifikacij pa bodo napredovale najboljše tri reprezentance. Tam se bodo srečale z najboljšimi tremi iz skupine, v kateri so Francija, Belgija, Finska in Madžarska. Najboljši trije iz te nove skupine bodo konec avgusta 2027 poleteli proti Dohi.
S Sekulićem še kar naprej
Glavno vprašanje, kdo bo selektor Slovenije, očitno ni več aktualno. Predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec je že pred meseci namignil, da vidi Aleksandra Sekulića na tem mestu tudi še po evropskem prvenstvu, po katerem je izjavil, da »se veseli nadaljevanja po začrtani poti«. Menjave torej ne bo. Sekulić je edini trener, ki je vodil Slovenijo na štirih velikih košarkarskih tekmovanjih. Na olimpijskih igrah 2021 je njegova ekipa igrala najboljšo košarko, zasedla četrto mesto in imela v zadnjih sekundah met za uvrstitev v finale, a je v polfinalu Francoz Nicolas Batum prilepil »banano« Prepeliču. S Sekulićem na klopi je naša reprezentanca igrala še na dveh evropskih (2022, 2025) in enem svetovnem prvenstvu (2023). Kritiki mu očitajo, da se med tekmami občasno izgubi in prepozno jemlje minuto odmora, s katero bi ustavil nalet tekmecev. Njegov največji karierni kiks je sicer poraz proti Poljski v četrtfinalu evropskega prvenstva pred tremi leti, ko je imel na voljo izjemno zasedbo, zrelo za kolajno, z Dončićem in Goranom Dragićem na čelu. A se je blamaži navkljub obdržal na selektorskem stolčku.
Se pa ne le slovenska, pač pa tudi preostala evropska košarka sooča z velikim problemom. Po novem namreč v študentski košarki v ZDA igralcem bogato plačujejo. Košarkarju iz Evrope pri osemnajstih ali dvajsetih letih ponudijo študij na ameriški univerzi, čez nekaj let diplomo in po nekaj sto tisoč evrov plače na leto. Mladi talent ima tako na izbiro dve možnosti: ostati doma in upati, da se bo za nekaj deset tisoč evrov na leto lahko prebil med najboljše in s tem začel uspešno in finančno bogato kariero, ali oditi na študij v ZDA, čez nekaj let pa pridobiti izobrazbo in zajetna finančna sredstva za prihodnost. Ni čudno, da se večina obetavnih evropskih košarkarjev odloči za drugo možnost, kar pa pomeni, da niso na voljo svojim reprezentancam, saj urnika študentskih obveznosti v ZDA in velikih tekmovanj Mednarodne košarkarske zveze nista usklajena.
