V Evropski uniji na leto zavržemo okoli 58 milijonov ton hrane. To je toliko, kot bi po celotni ljubljanski občini brodili do kolen po zavrženi hrani ali po njej splezali na vrh Mount Everesta. Slovenci smo v tej evropski druščini vendarle najskrbnejši, toda še vedno smo predlani na osebo pridelali 78 kilogramov odpadne hrane in še vedno gospodinjstva prispevajo največji delež. Kar 44 odstotkov je konča v smeteh v gospodinjstvih. »Smiselno je najprej pomesti pred svojim pragom,« opozarja predsednica Ekologov brez meja Katja Sreš, »kajti količina odpadne hrane raste. Naše vsakdanje navade pa so pri zmanjševanju te velik izziv. Hrana je prepoceni, zato do nje nimamo ustreznega odnosa. Bolj si bo treba prizadevati tudi za spoštovanje do hrane, da bomo vedeli, od kod sploh pride na naše krožnike.«
Dolgoročni načrt in trajni ukrepi
Čeprav smo letos zaznamovali že peti slovenski dan brez zavržene hrane, v okviru katerega različna ministrstva in nevladniki opozarjajo na problematiko odpadne hrane, pa številke velikega napredka pri zmanjševanju te količine ne kažejo. Primerjava podatkov statističnega urada za leti 2022 in 2023 namreč kaže, da se je količina zavržene hrane pri nas povečala, na posameznika z 72 kilogramov na omenjenih 78 kilogramov, skupno pa s 151.000 ton na 165.000 ton. Kar 40 odstotkov vse odpadne hrane je še užitne. Gospodinjstvom, ki zavržejo največ hrane (leta 2022 so pridelala 47 odstotkov vse odpadne hrane, predlani je ta delež obsegal 44 odstotkov), sledita gostinstvo in strežba, ki sta leta 2022 pridelala 37 odstotkov, predlani pa 34 odstotkov vse odpadne hrane. V proizvodnji hrane se je je leta 2022 zavrglo sedem odstotkov, predlani pa 13 odstotkov, trgovci z živili so v obeh letih pridelali po devet odstotkov vse odpadne hrane.
Kljub ozaveščanju in vsakoletnim posvetom ob slovenskem dnevu brez zavržene hrane en dan opozarjanja ni dovolj, poudarja Katja Sreš.
»Potrebni so dolgoročni načrt in kontinuirani ukrepi. Imamo čedalje več razprav, a bolje ni, čeprav gre ravnanje z odpadki prav na področju odpadne hrane v najbolj pravo smer. V teh petih letih smo se povezali odločevalci, trgovci, gostinci in nevladniki, vsi si prizadevamo za isti cilj. Želimo si, da bi do leta 2030, ko je treba uresničiti zaveze trajnostnega razvoja, dosegli učinkovite premike, da bodo začele količine odpadne hrane končno upadati,« je dejala.
Da je težko nenadoma opustiti dolgoletne navade in je za to potreben čas, je jasno. Da so cilji, ki jih postavlja država v svoji strategiji, to je zmanjšati količino zavržene hrane za polovico do leta 2030, čisto dobri, tudi, toda za premike so potrebni konkretni ukrepi, ki jih lahko posvoji vsak posameznik. Dobrih praks pa imamo kar nekaj.
Doniranje hrane
Ena od teh je doniranje hrane, kar močno podpira s svojimi aktivnostmi, tudi finančnimi pomočmi za nevladne organizacije, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Doniranje hrane pripomore predvsem k temu, da se zavrže manj hrane, poleg tega rešuje socialne stiske in zmanjšuje pritisk potrošnje na intenzivnost kmetijske proizvodnje, je dejal državni sekretar na kmetijskem ministrstvu Ervin Kosi. »Odpadna hrana je tako etični kot tudi okoljski in podnebni izziv,« je prepričan.
V Sloveniji na letni ravni doniramo približno 2000 ton hrane, kar je sicer lepa številka, toda zavržemo je skupno kar 165.000 ton, sem so všteti gospodinjstva ter trgovski, turistični in proizvodni sektor. Navedeno količino donira približno 130 trgovin, 350 prostovoljcev jo prerazporeja, 12.000 oseb letno prejme to hrano.
»Doniranje hrane ima velik potencial, toda ta hrana naj bo dobra in varna. Vsak si zasluži, da dobi zdravo, varno in neoporečno hrano. Tako proizvajalci kot potrošniki smo odgovorni, da se spoštljivo dela s hrano in da ne pristane v smeteh. Če ima hrana še potencial, naj ne postane odpadek,« je povedala tudi Lena Gasparič Zver z uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Ena od humanitarnih organizacij, ki že vrsto let skrbi tudi za doniranje hrane, je Slovenska karitas. Darko Bračun je izdal pomenljiv podatek, da se pri nas prag revščine zvišuje – ne glede na splošno poročanje medijev, kako dobro nam gre. Kar 12,3 odstotka posameznikov živi pod pragom revščine, Slovenska karitas pa s svojim delovanjem doseže 145.000 ljudi. »Imamo skupino ljudi, ki s težavo preživi dan. Zanje donirana hrana pomeni preživetje, dobesedno,« je poudaril.
Privarčujemo lahko več sto evrov
Odpadna hrana nastaja po celotni prehrambni verigi. Če začnemo s posamezniki, to pomeni, da je za manj odpadne hrane nujno spremeniti nekatere navade.
»Letno lahko v družini privarčujemo več kot 300 evrov na račun odpadne hrane, zato je ključno, da premislimo o svojih prehranjevalnih in vsakodnevnih nakupovalnih navadah,« je dejala Katja Sreš in navedla nekaj praktičnih napotkov.
Porabimo tisto, kar imamo doma, in to vključimo v tedenske jedilnike. Na podlagi teh pripravimo tudi nakupovalne sezname. Da ne hodimo lačni v trgovine, je že dolgo preizkušena praksa, da nas ne premamijo vse vrste akcije, s katerimi nas mamijo trgovci, tudi. Kupimo torej le tisto, kar potrebujemo in za kar vemo, da bomo tudi porabili. Za hrano, ki smo jo že kupili, pa je pomembno, da jo pravilno shranimo, da smo pozorni na roke porabe in tudi gospodarni pri pripravi hrane. Če nam hrana ostane, jo shranimo, denimo zamrznemo, in znova uporabimo, lahko pa jo tudi podarimo sosedu ali prijatelju. »Naredimo torej vse, da hrana ne gre v smeti,« je dodala Katja Sreš.
Tako lahko pomagajo zmanjšati količino odpadne hrane gospodinjstva. Svojevrsten izziv pa je področje turizma oziroma gostinstva, ki je drugi največji proizvajalec odpadne hrane. Ekologi brez meja so izvedli projekt Krožnik 12.3, v okviru katerega so analizirali odpadno hrano v treh restavracijah, menije, nabavne politike in komuniciranje. Kot je pokazala raziskava, se količine odpadne hrane, preračunane na gosta, gibljejo med 150 in 460 grami.
Na podlagi te raziskave ter tudi drugih dobrih praks iz Slovenije in tujine so pripravili smernice za manj odpadne hrane v restavracijah. Samo s spremljanjem in merjenjem količin odpadne hrane ter s tem krepitvijo zavedanja o trenutnih razmerah se lahko te količine znatno zmanjšajo. Pri treh sodelujočih restavracijah je to zmanjšanje obsegalo od šest do 18 odstotkov.
»Opažamo, da ni zavedanja o problematiki odpadne hrane, da ni trajnostnih nabavnih strategij in da imajo gostinci izziv skozi vse leto zagotavljati lokalno pridelano hrano. Tudi povezava z dobavitelji je zelo kritična in pomembna. Hrane ne moremo gledati kot enega izoliranega dejavnika, ampak je tu potrebno sodelovanje čim več akterjev, kar se je pokazalo na področju turizma,« je dejala Katja Sreš.
Začne se pri otrocih
Toda ne glede na vsa prizadevanja se v resnici vse začne na začetku, pri najmlajših. Anamarija Slabe je predsednica društva Šolski ekovrtovi, ki deluje že od leta 2011 in letos vključuje 96 članov, to je vrtcev, osnovnih in srednjih šol po vsej državi. Približno 400 različnih šolskih zavodov je šlo v minulih letih skozi njihove programe.
»Začeti je treba z otroki in mladimi. Tisti, ki sami pridelajo hrano, te ne bodo metali stran. Če otroci sami pridelajo zelenjavo, jo z veseljem zaužijejo, tudi če je zelena. In če bi imelo več mladih in otrok priložnost pridelati hrano na vrtu, bi bil odnos do nje čisto drugačen,« verjame Anamarija Slabe.
Otroci jemljejo vrtnarjenje za nekakšen šport, da gredo iz učilnice in ne sedijo ves čas. »Še nikoli nismo slišali nikogar, da bi mu bilo težko iti na vrt. Učitelji pa nam poročajo, kako so vsi navdušeni nad vrtnarjenjem. Toda najboljši del vsega je, da otroci to, kar se naučijo v šoli, prenesejo domov. Tako je že marsikateri otrok spodbudil starše, da so (znova) začeli vrtnariti,« je dodala Anamarija Slabe.
