Kaže, da v Sloveniji veter res ni naklonjen vetrnicam. Ne le da ni tistega pravšnjega severnjaškega prepiha, ki bi stalno poganjal vetrne elektrarne, tudi ko se pokaže kaka namera po njihovi graditvi, se kaj hitro zaplete. Samo spomnimo se pohorskih vetrnic pred dvema letoma, projekta, ki se je tako dolgo skrival pred javnostjo, da je na koncu izzval pravi lokalni revolt in potem so začele padati domine. Država se sicer vseskozi trudi dvigniti naklonjenost javnosti do vetrnih elektrarn, toda kaže, da zadnja afera postavitve vetrnice v Malem Logu v občini Loški Potok ne prinaša, kako ironično, vetra na njen mlin, temveč veliko izgubljenega davkoplačevalskega denarja in ponovno neplačane delavce, ki že pol leta čakajo na izplačilo za opravljeno delo.
Stara, uporabljena vetrnica
O vseh podrobnostih in nepravilnostih ter sumu kaznivega dejanja ob postavitvi državne vetrne elektrarne je podrobno pisal portal Necenzurirano. Naj na kratko povzamemo dejstva in nekatere njegove ugotovitve. Investitor projekta prve državne vetrne elektrarne pri nas, ki je vreden več kot tri milijone evrov, so Dravske elektrarne Maribor (DEM). Na razpisu, za katerega obstaja domneva, da je bil prirejen za izvajalca, je bil izbran konzorcij Hmezad – TMT – podjetje, iz časa korone znano po aferi zaradi obraznih mask – skupaj s podjetjem Ekostar, ki je partner v projektu za izvedbo električnih del. Težava je nastopila, ker obstaja sum, da je Hmezad – TMT dobavil DEM 20 let staro in na mestih poškodovano vetrnico, ki jo je uvozil iz Turčije, in ne nove, kot je zahtevalo javno naročilo. Tehnična neskladja so bila ugotovljena po montaži februarja letos. Vetrnica zato nikoli ni začela obratovati, domine so se začele podirati, Hmezad – TMT je zašel v finančne težave, čeprav je od Dravskih elektrarn že prejel nakazilo 1,6 milijona, medtem ko celoten pogodbeni znesek znaša okoli 2,5 milijona evrov. DEM je tudi naročil poročilo strokovnjakov za preverjanje skladnosti objekta z zahtevami javnega naročila. Opravilo ga je podjetje Elektroinštitut Milan Vidmar in neskladnosti tudi ugotovilo. Bistvo: vetrna elektrarna ne ustreza opisu nove naprave, saj so bile vgrajene komponente zelo verjetno v uporabi že pred tem.
Stanje danes je tako: podjetje Hmezad – TMT je v prisilni poravnavi, DEM je zoper njega vložil prijavo zaradi suma več kaznivih dejanj, posel pregleduje tudi Holding Slovenske elektrarne, 100-odstotni lastnik DEM, podizvajalci Hmezada, ki so opravljali montažna dela, pa niso dobili plačila za svoje delo in ne vedo, ali ga sploh bodo. Kot da se vračamo v čas največjih gradbenih afer, ko smo poslušali zgodbe neplačanih podizvajalcev Vegrada in SCT.
Neplačani računi
Vetrnico je montiralo podjetje Vertical, ki ga vodi Rok Dečman. Hmezad – TMT, s katerim je imel sklenjeno pogodbo, mu že nekaj mesecev dolguje okoli 120.000 evrov, s katerimi bi lahko poplačal preostale svoje podizvajalce oziroma ekipo sedmih fantov, ki je montirala vetrno elektrarno.
»Seveda sem jezen in razočaran, nad državo, izvajalcem, nad vsem. Dvomim, da bom še kdaj delal kaj takega. Mi smo pošteno delali in opravili svoje delo. Ko je bilo najbolj mrzlo januarja, v snegu, vetru in na minus 13 stopinjah Celzija, smo montirali vetrnico, ker je takrat pač prišla v Slovenijo, in ne prej, kot je bilo dogovorjeno. Včasih je bila vsa v ledenem oklepu. Predvsem zaradi slabih vremenskih razmer in neorganiziranosti dela, nepravih dvigal, slabega materiala, kot so vijaki, se je delo podaljšalo na 26 dni, sicer poteka montaža vetrnice take velikosti od šest do osem dni. V začetku februarja smo delo končali in potem sem izdal račun. Rok plačila ima moje podjetje 45 dni. Tako veste, kdaj bi mi morali plačati,« je povedal Dečman.
Njegovo podjetje je postavilo že kar nekaj vetrnic v tujini, predvsem v Avstriji in Nemčiji. »Pri kakih 120 smo sodelovali,« je dejal. Zato dobro pozna sistem in organizacijo postavitve vetrnic v teh državah, tudi njihovo plačilno disciplino, predvsem pa trg vetrnih elektrarn.
»Seveda je bila vsa ekipa za to, ko se je ponudila priložnost, da sodelujemo pri postavitvi prve državne vetrne elektrarne pri nas. Zaupali smo v posel, ker so stale zadaj Dravske elektrarne, to je vendar državno podjetje, ki ima neko vizijo postavljanja vetrnic. Nič se ni zdelo narobe in niti nismo vedeli, da bi imel Hmezad kakršne koli finančne težave, vsaj takrat ne, ko smo postali njihovi podizvajalci, to je bilo pred dvema letoma. Kot drugo pa se je končno ponudila priložnost, da delamo doma in nam ni treba v tujino. Strinjali smo se, da ugriznemo v to jabolko, da končno delamo doma in sodelujemo pri prvem velikem tovrstnem državnem projektu,« razlaga Dečman.
Izvedba se je nato prestavljala in prestavljala. Že lani bi moral Rok Dečman z ekipo postaviti vetrnico, a te v Slovenijo kar ni bilo. »Marsikateri posel smo izgubili, ker nismo vedeli, kdaj se bo vse začelo. Potem so nam enkrat lani sporočili, da čez dva tedna začnemo, pa spet ni bilo nič. Nekje od 100.000 do 150.000 evrov nam je spolzelo iz rok zaradi tega. Zato smo se za januar letos dogovorili za montažno delo v Savdski Arabiji, kjer bi postavljali zvočnike in luči na koncertnih odrih. Nakar sem prejel klic iz Hmezada, da je vetrnica v Sloveniji in jo lahko pridemo montirat. Posel s Savdsko Arabijo smo zavrnili, dom je le dom, in januarja začeli delati, čeprav se vetrnice navadno postavljajo od marca do oktobra.«
Amaterizem
Da mora biti z vetrnico nekaj narobe, mu je postalo hitro jasno, navsezadnje je skozi njegove roke šlo že precej vetrnih elektrarn. Zarjaveli vijaki, praske, bila je lisasta. Vetrnica je bila enaka nemškemu produktu enercon 58. Toda vseskozi so dobivali od izvajalca zagotovila, da je vetrnica nova. »Take vetrnice, kot se je montirala tu, so v Nemčiji in Avstriji montirali pred 20 do 25 leti in jih sedaj demontirajo ter podarjajo v manj razvite dežele, samo da se jih znebijo,« je povedal.
Potem je razložil, kakšna je razlika pri izvedbi tovrstnih del v Nemčiji in Avstriji ter kako je bilo pri nas.
»Tam vse teče in vsi vemo, kaj in kdaj kdo dela. Ko ti rečejo, da bo montaža prvega v mesecu, to drži. Prvega v mesecu si torej ob sedmih zjutraj tam, imaš sestanek s projektnim menedžerjem in potem ponovno vsako jutro pred delom. Pri nas pa ni bilo nobenega sestanka, odnos katastrofalen, do nas in tudi do nadzornikov DEM. Tega v Nemčiji ali Avstriji nisem nikoli doživel, kar ne pomeni, da tudi tam ne pride do problemov. Normalno, pri vsaki montaži pride, a zato je tam projektni menedžer, da stvari razloži, da skupaj pogledamo stvari, da pokliče tehnološko službo, torej inženirja, in da se najde rešitev. Normalno je tudi, da pride do kakega dneva zamude, toda tam traja od začetka izvedbe do zagona vetrnice pol leta. Pri nas pa je bilo vse zelo amatersko. Ko smo zaprosili za inženirje proizvajalca, je nato res prišlo pet Turkov, a trije so šli kmalu domov, od dveh preostalih pa je bil le en strokovnjak, ki je res delal in sodeloval z nami.«
Tudi težav s plačilom v tujini ni imel nikoli. Nekateri naročniki izplačajo delo v 14 dneh, drugi v 30. »Kadar gre za dolgoročno pogodbo, je pri večini izplačilo na 14 dni, kar pomeni, da vsakih 14 dni izstaviš račun in dobiš plačilo, kot če bi bil na primer zaposlen,« pove.
Zato ga položaj, v katerem se je znašel, še kako jezi.
»Sploh si ne predstavljam, kako bi bilo, če bi bili ti fantje zaposleni pri meni, lahko bi šel v stečaj. Tako pa skupaj z mano potrpežljivo čakajo, da moje podjetje prejme to plačilo in da lahko jaz plačam njim. Ker vsi vedo, da nimamo kaj narediti. Edina sreča je, da se tako dobro razumemo med sabo, da ostajamo ekipa. Sicer pa bi mi lahko kadar koli, in imajo vso pravico, izstavili račun in zahtevali plačilo,« je bil odkrit Rok Dečman.
Kakšno je trenutno dogajanje okoli vetrnice v Loškem Potoku, ne ve, izve samo tisto, kar piše v medijih. Toda nad vsem je ogorčen, kot še marsikdo, in si želi, da bi preiskave resnično našle prave krivce, ne le grešnih kozlov. »Mi bomo šli do konca, da dobimo denar za pošteno delo. Naj bo od investitorja, naj bo od izvajalca, ker se do nas obnašajo, kot da nas ni.«
