Piflarček ne bo (dober) podjetnik

Vsak dan na delo!

Včasih se človek znajde v temi, brez idej. Narisati nov objekt, zamisliti si dobro oglaševanje, napisati knjigo. Ideje pa ni. Obstaja rešitev?

»Pri kreativnem razmišljanju gre za discipliniranost. Tudi Magnifico pravi, da gre vsak dan na delo. Ne le tiste dni, ko ima navdih. Moj mentor de Bono je napisal 84 knjig, vsako leto dve. Že če napišeš vsak dan eno stran, jih je na koncu leta 365.«

Trdite da ne bi zaposlili nekoga, ki je briljiral na študiju?

»Tudi sama sem končala tri fakultete in 15 let delala v podjetju, preden sem šla na svoje. Pomembno je, da imajo končano fakulteto, saj to pomeni, da so vztrajni in da znajo tudi končati, kar so začeli. Same desetke ali prezgodnji magisterij pa lahko pomeni, da gre za človeka, ki so mu knjige bližje kot ljudje in projekti in se ne bo znašel v življenju.

Ko delam provokacije s študenti, jih vprašam po mnenju o tem, da bi uzakonili, da morajo mladi po končani srednji šoli odpotovati v vsaj šest držav v letu dni, in drugo, da se ne moreš vpisati na fakulteto, če nimaš 5 let delovne dobe, 15 za magisterij in 30 za doktorat. Zanimivo je, da se na provokacijo najprej odzovejo na tradicionalen način: to je grozno, to je slabo. Potem jim predstavim de Bonovo metodo razmišljanja, ko najprej zadevo raziščemo z različnih zornih kotov in se šele nato odzovemo.«

De Bona ste peljali tudi v slovenski parlament. Bodo zdaj več razmišljali?

»Menil je, da manjkajo raziskovalne seje, kjer bi zbrali informacije o tematiki, upoštevali prednosti in spoznali slabosti, skupaj razmislili in se odločali kakovostneje. Mi odločamo čustveno, na podlagi privzgojenih vrednot, tudi trenutnega razpoloženja, in mislimo, da so to trdni argumenti.«

Kako ločiti mnenje od razmišljanja?

»Vprašanje, kaj pa ti misliš o tem, bi Angleži prevedli »How do you feel about it?«, torej Kaj ti čutiš o tem. Kot odgovor na to vprašanje ne razmišljamo zares, ampak se gremo presojanje, ocenjevanje, kritiziranje, kategoriziranje, kar so vse bližnjice in niso razmišljanje. Delujemo v slogu jaz imam prav in ti narobe. In jaz ti bom to že dokazal. Pri razmišljanju pa se zavedamo, da imam jaz svoje plašnice in so moji argumenti meni povsem logični, saj ustrezajo vsem mojim vrednotam, izkušnjam, počutju, informacijam. Ampak ti imaš svoje plašnice. Če pa oba pogledava levo in desno, greva ven iz okvirjev in vidiva, oh, kako zanimivo, ti to vidiš na način, kot jaz tega nisem videl.«

Vsi potrebujemo kreativnost

Kdaj in kdo potrebuje kreativnost, razmišljanje? V katerih poklicih ni zaželena?

»Potrebujemo jo vsi. Za tekočim trakom je gotovo potrebuješ najmanj, ampak to so tudi najslabše plačana dela. In zavedati se je treba, da taka dela stroji zlahka zamenjajo. So zelo natančni in se ne pritožujejo.«

Kaj je osnovni cilj metod poučevanja kreativnega razmišljanja? Recimo v podjetju?

»Rdeča nit je ustvarjalno sodelovanje. Pri nas se velikokrat dogaja, da tisti na vrhu podjetij nočejo poslušati ljudi z novimi idejami, hočejo imeti mir. V Toyoti dajejo zaposleni vsak dan novo idejo za izboljšave. Na vodilnih mestih v podjetjih imamo še vedno prepogosto ljudi iz finančnih krogov, ki ne znajo sodelovati. Finančniki brez kreativnosti v ljudeh vidijo zgolj strošek.«

Imamo konfliktno ekipo, kaj z njo? Jim ponuditi kakšne ugodnosti?

»Otroci v vrtcu potrebujejo vodjo in okvirje. Tudi ekipa ali podjetje potrebuje vodjo. Človeka, ki zna z ljudmi. Stroko se je lažje naučiti kot poslušati človeka.

Podkupovanje z nagradami deluje le začasno, ljudje potem hočejo še več. Na primeru dveh opic so to prikazali takole: dajali so jima naloge in ju za opravljene nagrajevali s korenčkom. Potem so eni dali grozdje. Druga se je strahovito razjezila in ni hotela več sodelovati.«

Zmaga tudi v gostilni

Na predavanjih govorite: plačo vam daje stranka, ne šef. To težko razume preslabo plačan trgovec, tekstilna delavka ali natakar z minimalno plačo.

»Imaš ljudi, ki prodajajo svoj čas, in take, ki vedo, da prodajajo izkušnjo, ki jo ustvarijo. Mimogrede, raziskali so, da se pri nas v osmih urah dela 4,7 ure. Ti, ki se le štempljajo za službo, bodo ustvarili le za golo preživetje, saj niso ničesar vložili. Drugi uspejo s svojo zagrizenostjo in odnosom do dela in ljudi. Zgodba moje prijateljice: da bi z mamo samohranilko lažje preživeli, sta z bratom že pri 16 letih začela delati kot natakarja. Moj nekdanji direktor jo je zaposlil kot poslovno sekretarko, kjer je odlično sodelovala z ljudmi. Po dveh letih je ugotovila, da v restavraciji zasluži več. Vrnila se je za šank. Po treh letih je z bratom zbrala vse zaslužke in najela kredit, da sta kupila restavracijo, v kateri sta delala kot najstnika. Pred kratkim sta kupila še drugo.«

Mlajši otroci imajo odgovor na vsa vprašanja. Starejši otroci »v nulo« obvladajo učno snov, a nove stvari jih zmedejo. Celo na vprašanje, ali so se imeli lepo na izletu, iščejo pravilen ali nepravilen odgovor.

»Tako je bilo tudi na enem od krožkov za razmišljanje, ko so piflarčki, ki sem jih povabila k pogovoru, zgolj molčali in čakali moje predavanje. Taki ne morejo biti podjetniki, odgovorni za svoje življenje. In starši tudi ne morejo biti srečni, če bodo pri 30 letih še vedno morali skrbeti zanje. Pa smo se s temi otroki lotili razmišljanja. Od oktobra do februarja so, na primer, že imeli 200 idej, kaj bi lahko počeli s sladoledom.«

Po de Bonu navajate, da otroci porabijo 24 odstotkov časa za učenje matematike, ki je v življenju potrebujejo 3 odstotke.

»Ne bi se bilo treba učiti vsem vsega. Danes je informacij preveč. Plemiči v 17. stoletju so se v vsem svojem življenju srečali s toliko informacijami, kolikor jih je danes v eni izdaji Sunday Timesa.«

V šolah že imate krožke za razmišljanje, izbirnega predmeta pa še ni. Se zaradi krožkov res poveča učni uspeh za 30 do 100 odstotkov?

»Ti odstotki so iz Velike Britanije. Pri nas se je povišal uspeh na nacionalnem preverjanju znanja in pri matematičnem tekmovanju kenguru. 85 učiteljev vodi krožke za razmišljanje na 67 šolah, izbirnega predmeta pa kljub štirim letom dogovarjanj z ministrstvom za šolstvo ni. Očitno nismo na taki poti kot v Singapurju, kjer državni uslužbenci ne morejo napredovati, če niso vključeni v projekte razvijanja razmišljanja.«