Če bi te naše nasvete poznala in jim sledila naša bralka, bi si prihranila nekaj časa, poti in 40 evrov.

»Topla sobota je bila, lepo dopoldne, s kolesom sem se odpravila v trgovino. S stranske poti sem zavila na Tržaško cesto proti Vrhniki, to pa je neki čudak tako projektiral, da je za avtomobiliste, za kolesarje pa še bolj, pravcata smrtna past.

Kolesarska steza je kot skakalnica, polna nenavadnih škrbin, malo me je zaneslo, prvo kolo je podrgnilo ob rob, izgubila sem ravnotežje in padla na pločnik. Nikjer nikogar, da bi mi bilo nerodno, vsega nekaj sekund je trajalo, da sem se pobrala, otresla prahu in se odpeljala naprej. Nakupila sem, se odpeljala domov, znosila gor vrečke in možu povedala, da sem imela nesrečo.

Kakšno nesrečo le, se je čudil, saj ni nič opazil. Pogledala sva. Na kolenu komaj odrgnina, na komolcu pa malo huje, do krvi. Pobrizgal mi ga je z otroškim sprejem za rane in hotel poviti. Rekla sem, naj pusti kar tako, da se bo sušilo, a je vztrajal, da greva k zdravniku, češ, hudega ni, a take rane se lahko zagnojijo.«

Pa sta se odpeljala v vrhniški zdravstveni dom. Da se ne bi!

»Dežurna sestra prijazna kot le kaj. Umila mi je rano, me potolažila, rekoč, da tole ni nič, mi komolec pokrila z gazo in jo pritrdila. Prišel je zdravnik, še mladenič, povprašal, kaj se dogaja, in sestra je pomirila še njega, da je vse v redu in je že končano. A je vztrajal, kaj se je zgodilo, slišal zgodbo in pribil, da je to nesreča.

Ne, sama je padla, je vztrajala tudi sestra, a zdravnik je bil bolj trmast in zahteval, naj pustim telefonsko številko, saj mora prijaviti policiji pa nima smisla, da jo čakam tu.«

Nesrečnica je res dala telefonsko številko in se odpeljala domov. »Popoldne se mi je prismejal mož, da me kliče policija. Vzela sem slušalko – ste ta pa ta? Da. Ste padli s kolesom? Da. Je vaš naslov ta in ta? Da. Počakajte doma.

Čez pol ure je pozvonilo, pred hišo policijski avto, pred njim dva uniformirana policista. Podrobno sta me zaslišala in slišala vse, kar zdaj vi. Zahtevala sta osebno izkaznico, morala sem ju peljati v klet h kolesu. Niti praske na njem, a sta ga natančno pregledala, ga obračala sem ter tja, gor in dol, popisala znamko in ga fotografirala, kot bi bil za razstavo.

Potem sem morala pihati, kar dvakrat, seveda je bilo nič nič. Pa z njima v avto in na kraj nesreče. Iz avta nisem smela, le spet sem morala na dolgo in široko ponoviti zgodbo in nato gledati, kako preiskujeta kraj, merita, fotografirata in pišeta, pišeta…

Boste podpisali, me vpraša eden, Goran Klemenčič se imenuje.

Kaj pa?

Plačilni nalog.

Le zakaj?

Kazen 40 evrov, ker ste ogrožali varnost.

Čigavo?

Svojo.

Peljala sta me domov, mi odprla vrata, saj jih sam od znotraj ne moreš, in se poslovila.

V ponedeljek sem šla plačat in slišala, da nisem edina, ki se ji dogaja kaj tako norega. Da pa je bolje plačati, saj ti pritožba ne prinese nič drugega kot višje stroške.«

S tem se torej pečajo zdravniki, ki tarnajo, da jih je premalo in so preobremenjeni, policisti, ki žugajo s stavko, da so preslabo plačani, smetarji…

Saj res, kaj imajo s tem opraviti smetarji? Imajo, imajo, v Ljubljani vam za odpadek v napačnem zabojniku zaračunajo 800 evrov, v Mariboru 100 evrov, kazen lahko določi vsaka občina po svoje. Če pa vi po svoje premaknete zabojnik, vas oglobijo z 200 evri, s kar 800 pa, če iz smetnjaka kaj vzamete.

Vzgojna kazen za javno dobro? To pa že ne, kakšno javno dobro neki. Od vsega truda, ki ga imamo s prelaganjem, nošenjem, prebiranjem svojih odpadkov, na koncu neki zasebnik mastno zasluži. Država nas torej kaznuje, če se ne potrudimo dovolj v prid zasebnemu kapitalu. Oziroma, kot je rekel Marx, država je le dekla vladajočega razreda.

In kot je med slovesom pribila naša bralka, ki je prosila, naj ne navedemo njenega imena in naj je ne fotografiramo: »Jezna sem kot sam vrag! Če bi se že zdravniku zlagala, da sem padla z lestve na vrtu, bi bilo vse v redu. Če bi se spomnila lagati z zamudo, bi policistu napletla, kako mi je v prvo kolo skočil črn maček… Kdor je dober, je pa res oslu podoben. In zdravnik in policist očitno nimata pametnejšega dela kot siromaku izmolsti kakšen evro iz praznega žepa.«